Intervju z dr. Tomažem Grušovnikom -1. del


Maja Primožič
Maja Primožič
17 Feb, 2020

ALI POTROŠNIŠKA DRUŽBA LAHKO POSTANE ODGOVORNA DO ŽIVALI, LASTNEGA ZDRAVJA IN OKOLJA? Spremembe v družbi so nujne, a jih zavira veliko dejavnikov.

Prispevek je bil v originalu objavljen v reviji Osvoboditev živali (št.38), ki jo ureja Društvo za osvoboditev živali. Zaradi polnosti vsebine in dolžine bomo intervju objavili v dveh delih.

O aktualnih družbenih vprašanjih v zvezi z izkoriščanjem živali smo se pogovarjali z izrednim profesorjem dr. Tomažem Grušovnikom, ki je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Njegova raziskovalna dejavnost se nanaša na okoljsko etiko, medvrstno etiko in etiko v vzgoji in izobraževanju, na Oddelku za psihologijo Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije iste univerze pa poučuje predmet etika in človečnost. Da je bil za nas res pravi sogovornik, se prepričajte sami.

.
Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ukvarja se z okoljsko etiko in etiko živali. Je avtor več knjig in številnih znanstvenih člankov.

Klavnice so tovarne smrti. Vsi vemo, da obstajajo. Tisti, ki kupujejo njihove izdelke, jih podpirajo, da svoje delo opravljajo še naprej. Niso krive klavnice za pobijanje živali, niso krivi živinorejci, za njih je to le posel za preživetje. Krivi so potrošniki, ki jim ta posel zagotavljajo. Kako narediti spremembe v potrošniški družbi, kako ozavestiti potrošnike, jih narediti kritične in ustvariti pravičnejšo družbo za ljudi in živali? O tem smo se pogovarjali s filozofom, izrednim profesorjem in višjim znanstvenim sodelavcem dr. Tomažem Grušovnikom s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki je hkrati tudi predsednik Slovenskega filozofskega društva.

Ali vas stisne pri srcu, ko na cesti srečate kamion, poln mladih živali, bikcev, prašičkov ali piščancev, ki je na poti v klavnico? Če pogledate posnetek aktivistov izpred klavnice, vidite, da vsakih nekaj minut pred klavnico pripelje nov kamion z mladimi živalmi. Dan za dnem, kamion za kamionom, pred vsako klavnico na obrobju skoraj vseh slovenskih mest. Na posnetku aktivistov (9. 8. 2019 pred klavnico Košaki v Mariboru) lahko opaziš celo mamo kravo z mladim teličkom. Kje imajo ljudje srce, da to počnejo? Z električnimi palicami delavci prisilijo živali, da vstopijo v klavnico. Prestrašene živali zaslišijo krike tistih, ki umirajo pred njimi, dokler niso same na vrsti za smrt. Kako lahko ustavimo ta holokavst nad živalmi?

Težava nasilja v sodobnih družbah je v tem, da je sistemsko. To pomeni, da je nasilje vgrajeno v družbo in njeno delovanje, denimo nasilje do okolja, migrantov, ekonomsko šibkih in seveda tudi do živali. Preprosto povedano: če želite kupiti paradižnik, ga boste težko dobili brez plastične embalaže; če boste kot žrtev vojne zbežali v varnejšo državo in tam želeli pošteno delati, ne boste dobili dovoljenja za delo; in če boste lačni, na bencinskem servisu ne boste dobili veganskega sendviča. Nasilje je sistemsko in s tem normalizirano – zdi se, da »ne more biti drugače, kot je«, da »mi ne bomo mogli ničesar spremeniti« in celo, da je tako »prav«. Poglejmo na ta problem še drugače: ljudje smo drug do drugega danes zvečine zelo prijazni. Lepo se pozdravljamo, če koga po nesreči pohodimo v trgovini, se vljudno opravičimo, pišemo si prijazno pošto, tudi če nam gre kdo na živce, potrpimo. Težava torej niso medosebni odnosi, ampak sistem. Sistem, ki proizvede klavce, tako mesarje kot poklicne vojake, na katere potem pade breme opravljanja »grdega dela«, pri čemer se odgovornost posameznega potrošnika porazgubi. Veliko ljudi reče: »Saj tega ne počnem samo jaz. To počnejo vsi. Če ne bi jaz, bi pa drugi.« Na ta način prenesemo odgovornost na poklicne jemalce življenj, sami pa si operemo roke, češ da so vsega krivi oni, mi pa ničesar. A v resnici je tako, da so ljudje, ki opravljajo te poklice, pogosto tudi sami žrtve: žrtve svojih demografskih okoliščin, saj ponavadi zaradi ekonomskih ali morda kakšnih drugih razlogov niti nimajo prave poklicne izbire. Pravzaprav sem sam prepričan, da so izgledi v smislu čedalje večje sistematizacije in avtomatizacije nasilja slabi. Po mojem mnenju bo civilizacija čedalje bolj posegala po napravah, ki bodo grdo delo opravile namesto človeka. To se vidi že danes: velike farme z deset tisoči živali lahko upravljamo tako rekoč daljinsko, brez človeka, enako kot lahko streljamo ljudi iz brezpilotnih letalnikov na drugi celini. Veliko nevarnost za človeštvo tako vidim v procesu, ki bo ubijanje čedalje bolj prepuščal robotom in avtomatiziranim napravam in ga s tem spodbujal, saj ga bo na nek način pometel pod preprogo. Prepričan sem, da čez deset, dvajset let v klavnicah sploh ne bo več zaposlenih ljudi, razen seveda operaterjev popolnoma avtomatiziranih tekočih trakov, ki pa ne bodo imeli nobenega fizičnega stika z »živino«. Kako to spremeniti? Kar se tiče živali, je zgodba zelo preprosta: nehajte jesti meso in uporabljajte čim manj živalskih izdelkov. Kar se tiče vojaške industrije, pa žal ne vidim tako enostavne rešitve na obzorju.

Smo del potrošniške družbe, ki odobrava vse zgoraj omenjeno. Vsaka družba je sestavljena iz posameznikov in mnogi se ne strinjajo s splošno uveljavljeno prakso holokavsta nad živalmi. Katere vrednote mora razviti posameznik, da se ga takšna dogajanja dotaknejo, da doume, da gre za ubijanje nedolžnih živali, da končno spozna, da to ni prav? Na kakšen način se te vrednote oblikujejo?

Mislim, da težava ni v tem, da teh vrednot ne bi imeli ali vedeli zanje, pač pa v tem, da jih postavimo v oklepaj, in sicer ravno zaradi tega, ker nam zgoraj omenjena sistematizacija in avtomatizacija nasilja omogoči, da se od neposredne krutosti učinkovito distanciramo in se hkrati izognemo odgovornosti. Ljudje tako govorijo: »Ah, saj ta klobasa je tako ali tako že na polici, zakaj je potem ne bi pojedel?« (Pri čemer priročno pozabijo na vsem jasno dejstvo, da te klobase seveda ne bi bilo, če ne bi kupili prejšnje …). Rečejo tudi to, kar sem omenil že zgoraj: »Kaj pa lahko jaz naredim? Če ne bom jaz pojedel kure, jo bo pa kdo drug!« Še drugače: ni težava v tem, da se nas klanje in trpljenje ne bi dotaknilo – vsakemu, razen res zanemarljivemu odstotku patološke populacije, je klanje, ki ga spremljajo kri, umiranje in vreščanje živali, sila zoprno, zato se mu želi izogniti. Težava je v tem, da smo pametne opice izumile način, kako lahko druge, ki so manj srečni, prisilimo v grda dela, da jih opravljajo za nas, pri tem pa si čez glavo poveznemo prevezo, zaradi katere ne vidimo in ne slišimo slabih stvari okoli sebe, tako da lahko v miru ob glasbeni spremljavi povečerjamo svoj zrezek. Gre za pojav, ki ga sam imenujem »hotena nevednost«. Moja teza je, da problem v etiki ni pomanjkanje informacij in empatije, ampak načrtno izogibanje informacijam in priučeno zadrževanje sočutja oziroma otopevanje.

Tisti, ki imamo doma pse in mačke, si lažje predstavljamo trpljenje rejnih živali. Znamo se vživeti vanje in vemo, kako se počutijo, ko se jim dogajajo krute živinorejske prakse, npr. ko mami kravi odvzamejo komaj rojenega telička, ko morajo v smrt tako mladi, pa bi radi živeli … Kaj pa tisti, ki stikov z živalmi nimajo? Kako naj ti razširijo svoje sočutje na vse živali?

Hm … Tukaj vidim problem. In sicer: če imam hišne ljubljenčke, sem morda res bolj dovzeten za neposredno trpljenje drugih živali, vendar je problem v tem, da si spet nadenem prevezo okoli oči in da svojim ljubljenčkom te zaklane živali tudi dajem kot hrano … To je zame osebno velika moralna dilema, saj sem velik ljubitelj psov. Skratka: mislim, da imamo tisti, ki imamo hišne ljubljenčke, enak problem kot oni, ki ne razširijo svojega sočutja na živali. Žal. V razmišljanju pač moramo biti dosledni in si priznati vse, tudi to, česar najraje ne bi radi slišali in vedeli. Dejstvo pa je, da je načrtna vzreja velikih psov, ki pojedo velike količine mesa, enako problematična kot človekovo uživanje mesa. Sam skušam to vsaj malo kompenzirati s tem, da imam pač čivave … A paradoks, da smo po eni strani ravno ljubitelji domačih živali – predvsem psov in mačk – med tistimi, ki ne razširimo sočutja na vse živali, ostaja in ni ga tako enostavno rešiti … Seveda razumem, da psi in mačke nimajo takšne izbire glede diete, kot jo ima človek. Preprosto bolj potrebujejo meso. Vendar pa to dejstvo ne opraviči tega, da takšne živali načrtno vzrejamo. To, da jih rešujemo iz zavetišč, je morda še nekako združljivo z idejo etike živali, saj pomagamo preživeti bitjem, ki so se slučajno rodila in so pač tukaj z nami na svetu. To, da produciramo taka bitja, ki morajo jesti druge živali, zaradi lastnega užitka in prestiža, pa je skoraj še bolj sporno, kot če bi preprosto sami jedli meso. Institucija »hišnega ljubljenčka« je tako polna pasti in zelo zagonetnih moralnih dilem, med drugim tudi popredmetenja in komodifikacije živali, ki v očeh lastnika pogosto postane igračka, zaradi česar po mojem prepričanju bolj malo pripomore k dejansko moralnemu odnosu do vseh živih bitij. Konec koncev vsi poznamo škandale s preprodajalci psov in razmerami, v katerih živijo – in umirajo – te živali. Vse zaradi naše »ljubezni« do majhnih, puhastih, ljubkih kepic … Skratka, pot do sočutja do vseh živih bitij je včasih bolj stvar racionalne argumentacije kot pa parcialnih občutij, ki so nezanesljiva, ker jih pritegne tisto, kar je tukaj in blizu, medtem ko pozabijo na oddaljeno in skrito, kar pa so ravno živali v industrijski proizvodnji mesa.

Mnogi ljudje so egoisti in mislijo le na svoje udobje. Ali je te sploh mogoče premakniti iz cone udobja?

Ne vem, če se lahko s tem popolnoma strinjam. Mislim, da videz, da smo egoisti, ustvarja ravno distanciranje od nasilja, to, da smo se načrtno oddaljili od vsega, kar bi vzbujalo neugodje. Če smo namreč osebno priča kakšni slabi stvari, denimo nesreči, nas bo velika večina spontano pomagala, čeprav bomo zaradi tega na »izgubi«. Skratka, egoizem je morda v tem, da si zatiskamo oči. Dvomim pa, da lahko rečemo, da smo, kadar smo soočeni s konkretnimi situacijami, tudi povsem brezčutni. To so morda samo določeni vojaki in policisti, ki so vnaprej trenirani tako, da ne smejo pokazati sočutja, pa čeprav je tudi v teh vrstah – v to sem prepričan – več dobričin in mehkosrčnežev kot pa brutalnežev. Ljudje smo pač ljudje in težko najdemo kje koga s kamnom namesto srca. To so zgolj redki patološki primerki. Težava je, kot rečeno, v tem, da sistemsko skrivamo nasilje. Poglejte, konec koncev, kako je sistem iz naših življenj izločil starajoče se in umirajoče ljudi, ki tiho in nemo izdihujejo v prenapolnjenih domovih za ostarele, da s svojo počasnostjo in iztekanjem življenja ne bi »pokvarili« mladostniškega vzdušja, ki mu naša kultura daje prednost. Ne gre za to, da starejših ljudi ne bi marali kot oseb; gre za to, da je sistem tako naravnan, da starostnike enostavno izloči iz hitrega tempa današnjega življenja.

Z dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Vilma Vrtačnik Merčun

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je prostovoljna in nepridobitna organizacija, ki se bori za boljši položaj živali. Društvo si prizadeva za zaščito živali na vseh področjih družbenega življenja. Od leta 2006 ima status nevladne organizacije RS, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali.