Iz etičnega vidika je industrija hitre mode zelo problematična. Kar 36 milijonov ljudi živi in dela v modernem suženjstvu, večina teh ljudi pa dela za znane blagovne znamke.
Tekstilna industrija je tretja največja proizvodnja industrija na svetu in je za petami avtomobilski ter elektronski industriji. Neposredno zaposluje 60 milijonov ljudi, vsaj dvakrat toliko ljudi je odvisnih od tega sektorja. Le na Kitajskem je takih ljudi 80 milijonov.
V te velikanske številke pa niso všteti pridelovalci bombaža, tkalci, pletilci itd. Fundacija Fairtrade, ki podeljuje Fairtrade certifikat (certifikat pravične trgovine), ocenjuje, da "je v proizvodnjo bombaža povezanih še vsaj 100 milijonov gospodinjstev in da v bombažnem sektorju dela skupno 300 milijonov ljudi. Večina teh delavcev je plačanih premalo. V Bangladešu minimalna plača pokrije le 60 % vseh življenjskih stroškov v najrevnejših četrtih, ki so daleč od najnižjih standardov, kot jih poznamo pri nas.
Ker v tekstilnih tovarnah dela največ žensk, ki morajo vzdrževati otroke, je pritisk na njih še toliko večji, zato ni čudno, da za borno plačilo opravijo še veliko nadur. Otroke tako vzgajajo sorodniki v daljnih vaseh, matere pa delajo v mestih in so srečne, če vidijo otroka dvakrat na leto.
Okoljevarstveni vidik hitre mode je še posebej zastrašujoč. Zaradi slabe kakovosti oblačil in kompulzivnih nakupov je odpadkov cenenih oblačil vse več. Številke so šokantne! V Veliki Britaniji ljudje letno zavržejo 300.000 ton oblačil, 80 % le-teh pa nikoli ni ponovno uporabljenih. Ta oblačila pristanejo na odlagališčih, kjer se razkrajajo in v ozračje sproščajo ogljik, vsaka tona ponovno uporabljenega tekstila pa prihrani kar 20 ton CO2.