Potica v krožni obliki – tradicionalna slovenska potica

Potica je slovenska kraljica sladice, saj ga ni bilo praznika, ob katerem pražnje mize ne bi krasila ravno potica.

Potica zaseda prvo mesto med slovenskimi tradicionalnimi prazničnimi pecivi. Pripravljena je iz zavitega in razvaljanega kvašenega testa in polnjena z različnimi nadevi. Slovenske gospodinje jo z veseljem pečejo tudi ob neprazničnih dneh in z njo razvajajo svoje najbližje.

Orehova potica je nedvomno najbolj prepoznavna slovenska sladica. Njena priprava je obred, njen vonj vedno prikliče spomin na praznike, njen okus pa simbol topline doma.

Zakaj je tradicionalna potica okrogla

Le okrogla oblika tega peciva z luknjo v sredini se namreč upravičeno imenuje potica.

Tradicionalna slovenska potica mora biti pečena v okroglem lončenem pekaču - potičniku, s prirezanim stožcem v sredini in ravnim dnom, premera vsaj 14 cm ter gladko ali navpično rebrasto obodno steno.

Potičnik je okrogle, rahlo konusne oblike, obodna stena je gladka ali rebrasta. Pri slednji so rebra postavljena navpično glede na dno potičnika. Potičnik ima ravno dno. V sredini potičnika je prirezan stožec, ki omogoča temeljno in edino obliko potice, to je v obliki kroga ali kolača s sredinsko luknjo, obratno konusne oblike.

Oblika kroga oziroma kolača s sredinsko luknjo ni le praktična značilnost peke v potičniku. Po izročilu oblika pogače simbolizira neskončnost, popolnost, celo božanskost.

Zibelka potice je v zahodni in severozahodni Sloveniji. Njeno razvojno izhodišče so prastare vrste prazničnega, obrednega kruha (furlanska guban(c)a, tržaški presnec, koroška pogača in šarkelj) z značilnimi ikonografskimi pomeni (simbol neskončnosti, popolnosti, božjega itn.).

Kako je nastala slovenska potica

Slovenska potica sodi med sladice, ki so jih znali pripraviti že naši predniki.

Na Slovenskem je značilna pogača v velikonočnem času potica. Kot povitico jo je prvič omenil Primož Trubar leta 1575, prvi recept zanjo pa je zapisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689.

Če gre pri Trubarju le za prve navedbe besede povitica v pomenu potica oz. neke vrste pogača iz zvitega testa, je veliko podrobnejše navedbe ohranil Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693) v drugem zvezku, v šesti in sedmi knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer navaja podrobnosti v zvezi s kolačem, potico, presnecem, pogačo in poprtnikom.

Pri nas jo prvi omenja Primož Trubar v Katekizmu - takrat so pekli povitice še neposredno na ognjišču. Tudi Janez Vajkard Valvasor je zapisal, da je potica podobna hlebcu kruha, kar nam govori o tem, da je še niso pekli v lončenih pekačih.

Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz stolčenega, suhega sadja (hruške, jabolčni krhlji, češplje) in medu. Suho sadje za potice so na peči ali v peči posušili in v možnarjih ali v mlinskih stopah stolkli v moko. Sladkali so z medom.

Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučne peške, pehtran, rozine pa so na kmete prišle zelo pozno.

Potica je bila v preteklosti najpogosteje orehova; po izročilu naj bi namreč s trenjem orehov trli tudi svoje težave.

Potica kot slovenska praznična posebnost

Potica je slovenska posebnost in znamenitost, skorajda nacionalni simbol. Že stoletja krasi praznične mize Slovencev in je zagotovo najbolj nepogrešljiva za veliko noč.

Potica je stalna spremljevalka večine slovenskih tradicionalnih praznikov.

Velika noč je praznik, ko se vsa družina zbere ob mizi, ki se kar šibi pod težo velikonočnih dobrot, kot so domača šunka, hren, pirhi, dišeča potica in številne druge jedi, ki so s praznovanjem tako ali drugače povezane.

Kaj bi bila velika noč brez domače potice?! Ni lepšega, kot da med prazniki dom zadiši po sveže pečeni domači potici in pravzaprav je čisto vseeno s kakšnim nadevom jo pripravimo.

Potica je nepogrešljiva spremljevalka praznikov in raznoraznih gostij, njena priprava pa se marsikdo kar malce boji, saj gre lahko hitro kaj narobe.

Gospodinje so si za pripravo vzele čas, bogate sestavine pa so prostor napolnile z omamnim vonjem že v času sestavljanja nadevov in peke. Pri pripravi potice je gospodinja potrebovala svoj mir in prostora se ni smelo ohlajati. V času priprav na praznike so se družine povezale in obudile stare običaje.

Babice in mame imajo velikokrat pomembno nalogo, da hčere in vnukinje izurijo v zahtevni peki potice.

Morda se premalo zavedamo, da je potica nastala v preprostem okolju na podežel­ju, da so jo od nekdaj pekle preproste kmečke gospodinje iz tistega, kar so pač imele. Zato se dela lotimo sproščeno in dobre volje.

Najpomembnejše je, da nas potica poveže z našimi koreninami, da doma zadiši po praznični toplini in da se imamo ob potici lepo!

Zaščita slovenske potice

Slovenska potica je od leta 2018 zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost.

Evropska komisija je slovensko potico uradno zaščitila kot zajamčeno tradicionalno posebnost. Ta zaščita pomeni, da proizvodnja slovenske potice ni geografsko omejena, zato se lahko proizvaja kjerkoli, pogoj je le certifikat, da je proizvedena skladno s potrjeno specifikacijo za slovensko potico.

Potica je vključena v shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost (angl. Traditional Speciality Guaranteed). To je evropska shema kakovosti, s katero se zaščiti predvsem receptura ali način pridelave ali predelave.

V okviru te sheme je zaščitenih kar pet slovenskih potic glede na njihov nadev: orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto.

Potičnik in značilnosti krožne oblike

Tradicionalna potica se peče v posebnem okroglem pekaču, imenovanem potičnik.

Ta je lahko iz žgane gline, porcelana, emajla ali sodobnejših materialov, kot je kovina s teflonsko prevleko.

Pekač potičnik je izdelan iz žgane gline, porcelana, emajlirane kovine ali kovine s teflonsko oblogo in drugih materialov.

Potičniki iz žgane gline so lahko povezani z žico, kar poveča njihovo obstojnost.

Najmanjše uporabne dimenzije potičnika: spodnji premer vsaj 14 cm.

Okrogli model s sredinskim stožcem omogoča, da se potica enakomerno dviga in speče v značilnem obročastem oziroma kolobarjastem videzu.

Pri industrijski peki velja podobno načelo. Delamo ravne potice, zato mora biti model pod konusom, da se potica enakomerno dviga, sicer ob straneh poka.

Zunanjі videz potice je enakomeren, čvrst, z gladko skorjo. Barva pečene potice je tipična za sladko testo (zlato-rjave barve).

Videz potice na prerezu: skorja ne odstopa, polnilo (nadev) je enakomerno razporejeno, povezano in brez vmesnih lukenj.

Kvašeno testo za tradicionalno potico

Uganete, kaj imajo skupnega potica in pinca, pletenice, velikonočna gnezda in šunka v testu? Seveda imate prav, to je kvašeno testo, ki je nepogrešljivo tudi v številnih drugih tradicionalnih velikonočnih jedeh.

Za pripravo potrebujemo pšenično moko, slovensko mleko, maslo, jajca, sladkor, kvas in sol.

Za dobro potico ni dovolj le dober recept, temveč je pomembna tudi kakovost sestavin.

Kvas naj bo svež, mehak, prijetnega, nekoliko kiselkastega okusa. Star kvas je suh, včasih plesnivo pikast in neprijetnega vonja.

Kvašeno testo lahko zamesimo s kvasnim nastavkom ali brez njega.

Najprej si vzemi čas. Dobre potice nikoli ne moreš speči na hitro.

Za veliko potico, pri kateri si lahko privoščiš tudi odstopanja, nikoli ne vzemi manj od kilograma moke - ni treba, da je samo bela pšenična, poskušaj z deležem polnozrnate, pirine ali ajdove moke.

Sveže mleta je boljša.

Če hočeš, da bo potica dalj časa sveža, dodaj več masla, vsekakor pa najmanj 150 gramov.

Z jajci ne pretiravaj, tudi šest rumenjakov že zadošča, saj jajca obtežijo testo.

Dobra je tudi brez njih, takrat vzemi več maščobe.

Sladkaj zmerno, lahko dodaš celo manj kot 80 gramov sladkorja, odvisno od nadeva.

Kvasa vzemi po potrebi - čim dalj vzhajaš, tem manj ga potrebuješ.

Poskusi z drožmi, testo bo lažje prebavljivo (glej knjigo Drožomanija Anite Šumer) in posebno dišeče.

Sôli dovolj.

Dodajanje mleka je odvisno od vrste in kakovosti moke, jajc in masla, 400 mililitrov bo verjetno zadoščalo.

Priprava kvasnega nastavka

V skodelico nadrobimo kvas, primešamo malo moke, sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobimo gosto tekoče testo.

Naredi kvasni nastavek (ali vzemi droži) z malo mleka, žlico sladkorja in žlico moke.

Ko močno vzhaja, ga primešaj presejani moki in drugim sestavinam ter vse dobro premešaj in gneti, da postane testo gladko in svetleče.

Moko presejemo v skledo. Prilijemo ji mlačno mleko, v katerem smo raztopili sol in sladkor ter primešamo razžvrkljane rumenjake in dišave.

Vse skupaj zmešamo in na koncu dodamo stopljeno, mlačno maslo.

K moki prelijemo kvasec in premešamo. Nato dodamo jajčno mešanico in vse skupaj umešamo.

Med mešanjem prilivajte mlačno mleko.

Stepajte 15 min oz. dokler ne nastanejo mehurčki in se testo loči od sklede.

Testo z rokami na hitro zgnetemo v gladko kepo, ki se loči od posode.

Biti mora zelo mehko.

Biti mora prožno, ne premehko.

Po mešanju pustimo testo počivati vsaj 15 minut.

Po gnetenju testo 15 minut počiva, nato ga pregnetemo, razdelimo v hlebce, glede na velikost potic in jih vgnetemo, pokrijemo in pustimo, da vzhaja.

Vzhajanje testa

Vzhaja naj pokrito na toplem, na začetku ga lahko enkrat ali dvakrat na hitro pregneteš.

Testo pripravite v toplem prostoru.

Med vzhajanjem testa oz. potice mora biti temperatura okolice z vseh strani enaka.

Pri peki z drožmi vzhajanje traja celo do deset ur.

Čim dalj vzhajaš, tem manj kvasa potrebuješ.

Nino Kastelic, avtorico priljubljenega kuharskega bloga Leaneen, peka sladic spremlja že od majhnih nog. Nekoč je pri delu opazovala babico Ivano, ko je za vaške poroke in praznike pripravljala raznorazne sladke dobrote.

Orehov nadev in razmerje med testom in polnilom

Orehi so ključni za dober nadev.

Slovenski orehi imajo polnejši okus, so sveže oluščeni in brez grenkobe, ki jo včasih najdemo pri uvoženih.

Zmleta orehova jedrca prelijemo z vročim mlekom ter ohladimo.

Orehov je najbolj dolgočasen.

Zmesi primešamo vaniljin sladkor, sladkor, cimet, omehčano maslo, in nazadnje še stepen sneg iz beljakov.

Sneg je lahko narejen tudi iz beljakov in sladkorja.

Orehe prelijemo z vročim mlekom, premešamo in pustimo, da se ohladijo. Postopoma jim dodamo vse sestavine razen jajca in smetane ter dobro premešamo.

Tri četrtine orehov poparimo z vrelim mlekom in jih ohladimo. Primešamo sladkor, jajci in dišave.

Na 1 kg kvašenega testa nadevamo najmanj 1 kg orehovega nadeva.

Za pripravo nadeva zdrobljene ali zmlete orehe poparite z oslajenim mlekom.

Med segrevajte, da postane tekoč. Dodajte ga orehom in primešajte cimet.

Pustite, da se nadev ohladi, nato mu dodajte še eno jajce ali dve in ga/ju gladko vmešajte.

Pri orehovi potici z rozinami testo premažemo z nadevom ter potresemo s preostalimi orehi in odcejenimi rozinami.

Razvaljanje, mazanje in zvijanje potice

Vzhajano testo zvaljaj in namaži z nadevom toliko debelo, kolikor debelo je testo.

Vzhajano testo razvaljamo na debelino mezinca (od 0,5 do 1,5 cm) in ga oblikujemo v pravokotnik.

Testo razvaljajte ½ cm debelo in ga premažite s še toplim nadevom.

Testo razvaljamo na debelino mezinca vsaj 0,4 do 1,5 cm.

Vzhajano testo zvrnemo na pomokan prt ali desko ter v moki narišemo pravokotnik ustrezne velikosti, še bolje pa trapez, tako je zgornja stranica nekoliko daljša: velikost narisanega lika je odvisna od velikosti potičnika.

Testo razvaljamo na debelino približno 0,5 cm, pri čemer naj bo zgornji del nekoliko tanjši.

Z nadevom namažemo testo. Po namazanem nadevu lahko potresemo majhen del suhih mletih orehovih jedrc.

Če je nadev premehek, ga posuj s pestjo ali dvema drobno mletih lešnikov.

Testo z nadevom tesno zvijemo v zvitek in ga položimo v okrogel potičnik, ki ga lahko namastimo z maslom in pomokamo.

Z roko prvih nekaj zavojev zvijemo zelo na tesno in potem nadaljujemo do konca zvitka.

Tesno zvij in potico prenesi v z maslom namazan model.

Potico v pekaču pustimo vzhajati.

Potico večkrat prebodemo, pokrijemo s prtičem in pustimo, da vzhaja za enkratno količino.

Vzhajanje in prebadanje v potičniku

Vzhajaj jo na ne pretoplem.

Dovolj je vzhajana, ko se pod prstom nežno vda in se luknjica ne zapolni takoj.

Potico z leseno palčko znova večkrat prebodemo do dna potičnika.

Hkrati s prsti po površini preverimo zračne mehurje in jih z rahlim pritiskom iztisnemo.

Potico na več mestih po površini prebodemo.

V nadevu se ustvarja plin in če je ne prebodeš, razpoka.

Pokanje zgornjega roba okoli potice se dogodi pogosto, vendar ne gre za veliko napako, ta je pri hladni potici skoraj nevidna.

Peka tradicionalne potice

Pečico segrej na 230 stopinj.

Vzhajano potico prepikaj s tanko pletilko in po želji premaži s stepenim rumenjakom z nekaj mleka.

Pred pečenjem jo po želji premažemo z mešanico masla, mleka in rumenjakov ali s posamezno komponento.

Potico na več mestih po površini prebodemo in pečemo na 160-180 °C vsaj 40 minut.

Vzhajano potico damo v pečico in pečemo 45 minut.

Pecite jo eno uro, ko je pečena, pa jo v modelu ohlajajte še 15 minut.

Pečeno potico pusti v modelu četrt ure, nato jo zvrni na desko.

Pečeno vzamemo iz pečice in pustimo v modelu približno 15 minut.

Skoraj vse potice po peki nekaj časa pustimo v potičniku, da se nekoliko ohladijo, šele potem jih stresemo iz njega in jih do konca ohladimo.

Zgornjo skorjico premaži z oljem, da bo voljna.

Pokrito s papirjem ali prtičem ohladi.

Pomembni so temperatura, čas vzhajanja in vlaga.

Če je temperatura prenizka, se suši, če je previsoka, jo prehitro obarva.

Tudi ko pride iz peči, se mora pravilno ohladiti. Iz modela jo je treba vzeti ravno pravi čas.

Najpogostejše napake pri peki

• Potica razpoka: v nadevu se ustvarja plin in če je ne prebodeš, razpoka.
• Potica ima luknje: če nadev in testo nimata enake temperature, dobite potico z luknjami.
• Robovi pokajo: pokanje zgornjega roba okoli potice se dogodi pogosto, vendar ne gre za veliko napako.
• Testo se sesede: pomembna sta enakomerna temperatura okolice in pravilno vzhajanje.
• Skorja je prehitro obarvana: če je temperatura previsoka, jo pečica prehitro obarva.
• Potica je suha: če je temperatura prenizka, se suši.
• Nadev odstopa: zunanji videz potice mora biti enakomeren, polnilo pa povezano in brez vmesnih lukenj.

Potica že stoletja velja za slovensko kraljico sladic.

Speči potico je eden od ritualov prehoda iz otroštva v druga obdobja.

Avantura zahteva možnost, da vse skupaj spektakularno propade. Prav tveganje, da lahko iz pečice pride popolna katastrofa, dela iz velikih praznikov vznemirljiv čas.

Potem se je zgodilo, da je ob nepopolnih razmerah potica fantastično uspela, kar tresla se je.

Več kot 80 nadevov in različic

Poznamo kar 80 različnih vrst, najbolj avtohtona je orehova.

Poznamo več kot 80 različnih nadevov, ki jih zavijemo v testo, po čemer je zavita potica (po-vitica) dobila tudi ime.

Ustvarjalnost gospodinj in občasno pomanjkanje sestavin pa sta botrovala temu, da danes poznamo že več kot petdeset vrst potic.

Slovensko potico lahko napolnimo z različnimi nadevi, kot so orehov z rozinami, rozinov, pehtranov, skutin in mnogi drugi.

Nadev je lahko meden, lešnikov, rožičev, makov, skutni, rozinov, pehtranov, čokoladen ali kokosov.

Lahko pa se zgleduješ po daljnih prednikih in vzameš suho sadje, med in oreščke.

Karkoli izbereš, piko na i dodaš z dišavnicami in začimbami - vanilja je nujna.

Ščepec cimeta je običajno zaželen, ustvarjalnost lahko preizkušaš z nageljnovimi žbicami, kardamomom, muškatnim oreščkom, morda z ingverjem, mleto kavo.

K pehtranu se podajo le citrusi.

Dober rum je pri suhem sadju in oreščkih nuja.

Posebna pa je tudi priljubljena pehtranova potica, saj smo Slovenci med redkimi na svetu, ki to zelišče uporabljamo za pripravo sladke jedi.

Pehtranova je potica je najbolj razpoznavno slovenska, saj smo med redkimi okolji v Evropi in svetu, kjer se pehtran uporablja tudi v najrazličnejših sladkih jedeh in ne le kot začimba za juhe in pečenke, kar je značilno za druge.

Pehtranova potica značilno označuje tudi pomladno velikonočno praznovanje.

Potica z medenim nadevom sodi med naše najstarejše prav zaradi medu, ki je najstarejše sladilo.

Poleg orehove, ki je postala priljubljena in tako rekoč množična šele v novejšem času, je tudi značilna za božično praznično mizo.

Znane različice potice

• Orehova potica z rozinami
• Pehtranova potica
• Pehtranova potica s skuto
• Rozinova potica
• Makova potica
• Skutna potica
• Medena potica
• Lešnikova potica
• Rožičeva potica
• Čokoladna potica
• Mandljeva potica
• Kokosova potica
• Jabolčna potica
• Čemaževa potica
• Zeljševka
• Ocvirkova potica

Zeljševka je tradicionalna potica iz Idrijsko-Cerkljanske regije, ki navduši z edinstveno zeliščno aromo in hrustljavo skorjico.

Pripravimo jo lahko v slani ali sladki različici, osnovo pa vedno predstavlja kvašeno testo z nadevom iz drobnjaka in drugih pomladnih zelišč.

Orehova potica z jabolki je klasična različica, ki jo popestrimo z domačimi jabolki.

Čemaževa potica s siri je različica s sirom.

Orehova potica z dateljni je nadgradnja klasične slovenske orehove potice.

Potica v čokoladnem testu se od tradicionalne razlikuje predvsem po barvi in globokem čokoladnem okusu, ki se fantastično poda kokosovemu polnilu.

Potica v domači kuhinji

V mojem otroštvu je bila potica obvezen priboljšek na domači mizi, ampak samo za praznike, tako kot verjetno še marsikje drugje.

Moja mami se je je vedno lotila z nekakšnim strahospoštovanjem, skrbno je bila zgnetena na roke in včasih bogatega nadeva, včasih pa tudi ne.

Vedno sem rada opazovala, kako mami, vsa živčna in z rdečimi lici, teka po precej vroči kuhinji, medtem ko je po hiši že omamno dišalo.

Sama sem bila deležna najboljšega dela priprave: s prsti sem lahko skrbno počistila vse sklede in žlice.

Ohhh, in ta vonj ... še vedno je isti, topel in prijeten, poln pričakovanj in radovednosti.

Popelje nas tja, kamor si vsi želimo ...

“Potičko smo pekli cele tri dni, še vedno vsa hiša po njej nam diši.

Potica, pripravljena po preverjenem babičinem receptu, je povezana z domačim vonjem, sočnim nadevom in praznično toplino.

Vonj po sveže pečeni dobroti je nekaj najlepšega, sočna in nebeško dobra potica, ki se kar stopi v ustih, pa je dokaz, da jo je pripravila dobra gospodinja.

Tradicionalna in sodobna priprava

Vedno se oziramo nazaj in hočemo delati tako, kot so delali nekdaj. No, morda delamo drugače, ampak izdelek mora biti takšen, kot je bil nekdaj.

Med industrijsko in doma narejeno potico pa v surovinah v resnici ni več razlike.

V mariborski tovarni pečejo ravne potice.

Ravno potico prodajamo po vsej Sloveniji, vozimo jo tudi na Hrvaško.

Industrijska proizvodnja orehove potice zahteva visoko raven tehnološkega znanja.

Ljudje vedo, kaj je potica, kakšnega okusa je in kakšna je njena struktura.

Mešalec mora točno vedeti, kakšna mora biti temperatura testa, kolikšna mehkost, sproti mora meriti temperaturo nadeva. Temperaturi morata biti enaki.

Stroj testo zvalja na tri milimetre debeline in ga prebode z bodičastim valjarjem.

Potem iz šob nanj pada nadev, ki ga lopatke gladijo, postrani postavljena pregrada pa ga zvija v neskončen zavitek.

Na koncu stroja potice razrežejo in položijo v pekače.

Peči so velike kot plavži in v njih se peče po petdeset potic hkrati.

Iz enega kotla pride 250 kil, petsto potic v trgovini.

Orehova potica je najbolj slavna, ampak po natančnem preizkusu se izkaže, da je pehtranova boljša.

Neortodoksni pristopi si izmislijo stvari, iz katerih se potem dela tradicija.

Mariborska tovarna potic nekatere potice speče do devetdeset odstotkov pečenosti in jih takoj zamrzne.

Z nekaj dobre volje jih je mogoče najti v zamrzovalnikih supermarketov.

Deset minut v razgreto pečico, da se odtali in se naredi skorjica in potica iz domače pečice je na mizi.

Potica malo drugače lahko nastane tudi s prepletenim testom, čokolado, jabolki, mandlji, dateljni ali drugimi sestavinami.

Miniaturne potičke so pravzaprav povsem njena pogruntavščina in jih ni potrebno rezati na manjše kose, pojeste jih namreč lahko le v nekaj grižljajih in zato lahko vsak posameznik dobi povsem svojo potičko.

Vse njene potice in potičke so seveda narejene iz naravnih sestavin ter so povsem brez dodatkov za podaljševanje svežine.

Potica v slovenski kulinarični dediščini

Med najbolj znane slovenske jedi zagotovo sodijo potica, žganci, gibanica, štruklji, žlikrofi, jedi iz kislega zelja in različne pogače.

Različne potice lahko okušate po vsej Sloveniji, ob različnih priložnostih in na številnih prireditvah.

Ste vedeli, da ima Slovenija kar 24 gastronomskih regij?

Vsaka ima svoje posebnosti in v vsaki lahko najdete kaj, kar bo po vašem okusu.

Ne glede na to, kje se odločite jesti, povprašajte po slovenskih vinih, pivu, vodi, sokovih in drugih slovenskih odličnostih.

Potica, tradicionalna slovenska praznična sladica, je po nedavnem obisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegove žene Melanie pri papežu Frančišku postala prava spletna senzacija, o kateri danes govori ves svet.

Potica je naša na mnogo načinov.

Po pravilih ministrstva narejena potica res spominja na turban na odsekani turški glavi.

Vendar je potica neizpodbitno naša.

To je bila za osemdeseta leta še kar dobra definicija Slovenca in Slovenke. Bled, Piran in potica. To smo mi in to je naše.

Doma zamesimo eno kilo moke in damo šestdeset dek nadeva.

Potica je tudi v sodobni kulinariki ohranila svojo značilno krožno obliko, obredno mesto na praznični mizi in povezavo med domačo peko, družinskim izročilom ter slovensko identiteto.

tags: #potica #okrogle #oblike