Stari rek pravi, da jemo zato, da živimo. A za Francoze velja ravno obratno. Prehranjevanje zanje ni le zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, ampak vsakodnevni užitek, družabni trenutek, pravi obred.
Kuhanje in uživanje v hrani sta pomembna dela francoske kulture, prehranjevanje ne pomeni zgolj zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb, temveč je hrana za njih obred, užitek in pravi družabni dogodek, za katerega si vzamejo vsaj eno uro časa. Svetovna slava francoske kuhinje pa ni naključje, ampak zmes trdega dela, umetniške žilice in dosegljivosti sredstev od samega srednjega veka dalje.
Posebnosti francoske prehranske kulture
Med kosilom ali večerjo uživajo ob vinu in predvsem veliko govorijo. Hrana je v Franciji odličen izgovor za kakovostno druženje. Vsak obrok je zgodba in obred s posebnim pomenom.
Praviloma je francoski obrok sestavljen iz predjedi, glavne jedi, obveznega sira in sladice. Praviloma je francoski obrok sestavljen iz treh jedi: predjedi (lahko je tudi juha), glavne jedi ter sira in/ali sladice. Zajtrk predstavlja lažji obrok dneva, kosilo in večerja pa sta pomembnejša ter sta pogosto sestavljena iz treh do štirih hodov.
Ob hrani si Francozi pogosto privoščijo tudi kozarček dobrega vina. Vino se ne pije zato, ker je na jedilniku, ampak zato, ker je tisto pravo dopolnilo vsakemu obroku. V Franciji vino ni zgolj pijača; je bistveni del kulinarične izkušnje.
Kako neotesano bi bilo vso to hrano vreči vase na hitro in brez komentarja! Francozi res radi prežvekujejo aktualne politične teme, a s prav enakim navdušenjem razpredajo tudi o hrani. Med jedjo se prelevijo v gastronomske kritike in ocenjujejo vsebino vsakega krožnika. Tudi tišina je dobrodošla, če jo spremlja košček camemberta.
Življenje po francosko je zapolnjeno in izpopolnjeno z majhnimi in rednimi užitki. Pogosto so ti povezani z dobrim obrokom, ki ni nujno okronan z Michelinovo zvezdico. Francozi ne jedo zato, ker morajo, ampak ker znajo. Hrana ni opravilo, ampak je praznovanje.
Čas obrokov in francoski bonton
A ne dovolite si zamude! V Franciji se pač jé ob pol eni popoldne. V popoldanskih urah celo ulice glavnega mesta utihnejo in zaprejo vrata svojih gostiln. Turist z nerednim prehranjevalnim urnikom bo torej presneto težko našel kaj pametnega za pod zob ob treh popoldan. Počakati bo moral šesto uro, ko francoski mojstri zopet stopijo za štedilnike in zadiši iz kuhinj.
Kosilo lahko traja dve uri, večerja še dlje. Med kosilom ali večerjo uživajo ob vinu in predvsem veliko govorijo. Sodobni način prehrane se je bistveno oddaljil od razrednega razslojevanja in obloženega telesa. Sledi novim vzgibom, kot so ideal vitkosti v sozvočju z zdravo prehrano.
Zgodovinski začetki francoske kuhinje
Zgodovina francoske kuhinje se uradno prične proti koncu srednjega veka, ko nam Guillaume Tirel, avtor prvega kulinaričnega zvežčiča (Le Viandier), omogoči pogled v lonec samega kralja Karla VI.
Mize so bile obtežene s številnimi jedmi in vsak si je s skupnih pladnjev privoščil, kar mu je srce poželelo, brez upoštevanja kakšnega strogega vrstnega reda. Rezanje mesa z mečem je bilo častno opravilo, pri katerem so vitezi ponosno razkazovali svoje ročne spretnosti.
To je bil čas, ko se je uporabljalo nam nedojemljive količine začimb. Nič čudnega, da Francija še danes velja za kraljico omak, če so se z njimi začeli ukvarjati že takrat. Bile so sicer še zelo kisle, močno začinjene, z malo maščobami in so se navadno stregle s pečenko. Pravilno ste uganili - gorčica je preživela vse do danes.
Renesansa in vpliv italijanske kuhinje
Francoska kuhinja postane najbolj ugledna evropska kuhinja v renesansi - s prihodom italijanskih aristokratinj, ki se poročajo s francoskimi vladarji in plemiči.
Legendarno je obdobje Katarine Medičejske, ki je prineslo artičoke, beluše, jajčevce, omake, rokavice, fino perilo in še veliko novih običajev, vezanih za hrano in modo.
Renesančni porast individualizma sproži radikalne spremembe v lepem vedenju za mizo. Nadvse vulgarno postane deliti kozarec s svojim sosedom, mu ponuditi svoj kos pečenke, pljuvati po tleh, se brisati v prt in jesti z rokami. »Omika se hrane ne dotika«, bi lahko postal slogan renesanse.
La Varenne in razvoj moderne kuhinje
Pierre François La Varenne je z osemkrat ponatisnjeno knjigo Francoski kuhar (1651) ovekovečil tradicionalno francosko kuhinjo in z inovativnimi recepti pričel z modernejšim načinom kuhe.
Pojavijo se prvi raguji in jušne osnove, ki temeljijo na čebuli in vsebujejo različne aromatične elemente, kot so nageljnove žbice, mandlji, timijan, gobe itd. Novost so še pireji in pene.
Slednje so bile zaradi dolgotrajnih priprav visoko cenjene na dvoru, »multipraktik« namreč še ni obstajal. La Varenne je prvi kuhar, ki pod recept zapiše svoje ime.
S pomočjo omenjene knjige prične francoska kuhinja pronicati iz dvorjanskih krogov med navadne smrtnike, predvsem pa tudi v druge države.
Visoka francoska kuhinja in francoska revolucija
Tako se v času Ludvika XIV. rodi prava »haute cuisine« ali visoka francoska kuhinja, ki doseže svoj višek v 18. in 19. stoletju.
V obdobju kolonizacije drugih celin, od 15. stoletja, Evropa dobi popolnoma nove rastlinske priboljške, kot so sladkor, krompir, paradižnik, paprika, čokolada oziroma kakav, kava, pa tudi druge vrste mesa, denimo purana.
V obdobju kolonizacije drugih celin Evropa dobi popolnoma nove rastlinske priboljške, kot so sladkor, kava, čokolada, paradižnik, paprika, koruza, krompir in puran.
Po revoluciji iz leta 1789 visoki veljaki odidejo v tujino ali pa pod giljotino in njihovi kuharski mojstri ostanejo brez dela. Ironično, ko padejo glave, zaživijo »les chefs« (etimološko beseda »chef« izhaja iz chief oz. latinsko caput, kar pomeni glava).
V tem vedno bolj demokratičnem duhu vznikne nov koncept. Antoine Beauvilliers je prvi, ki odpre svojo gostilno. V nekaj desetletjih je Francija preplavljena z majhnimi gostilnicami ali bistroji, restavracijami in »brasseries«, bari, kjer se kaj malega tudi pojé.
Francozi prevzamejo servis »à la russe«, kjer vsakdo dobi hrano v svoj krožnik v zahtevanem vrstnem redu. Ena izmed posledic je pojav hrane »à la carte« oz. menija.
Od dvorne kuhinje do sodobne gastronomije
V tistem času se je povsod še vedno dodajalo velikanske količine masla, kar je vplivalo na sam okus, pa tudi na obline jedcev. Po stoletjih revščine je tokrat estetika telesa vzljubila okroglost.
Danes se francoska »haute cuisine« rima s šefi kuhinje, kot so Paul Bocuse, Joël Robuchon, Alain Ducasse, Pierre Troisgros, pa tudi nežnejši spol si vedno pogosteje povezne kuharsko kapo, npr. Ghislaine Arabian, Anne-Sophie Pic in druge.
V času vseprisotnih medijev se ne morejo več ukvarjati le s kuho, trdo delajo tudi na slavi, borijo se za Michelinove zvezdice in druga priznanja.
Pionirji, kot je Paul Bocuse, so postavili temelje za moderno kuhinjo, kjer je poudarek na svežini sestavin, prefinjenosti okusov in estetski predstavitvi jedi.
Francoska kulinarična industrija se vse bolj osredotoča na trajnost in ekološko ozaveščenost. Francoska kulinarika je pravi laboratorij okusov, kjer se tradicionalne metode združujejo z inovativnimi pristopi.
Francoska kulinarična dediščina ni le ohranjanje starih receptov, ampak tudi njihovo prilagajanje sodobnim okusom in tehnologijam. Fuzija svetovnih okusov je postala pomemben del sodobne francoske kulinarike.
Francoska kulinarika kot kulturna dediščina
Tako je nekega dne vzklila drzna ideja, pod katero se je podpisala ekipa profesionalcev, in po štirih letih dela so sanje postale resnica. Francoska kulinarika se je kot prva vpisala v kulturno dediščino Unesca.
Na svetu obstaja veliko drugih odličnih kuhinj, a kar francosko dela tako posebno, je, da imajo Francozi »čisto svojo obliko gastronomije, če upoštevamo obvezna usklajevanja hrane z vini, značilen vrstni red jedi, tipičen pogrinjek in večne pogovore o vsebini krožnika,« meni Jean-Robert Pitte, predsednik zadane misije.
Francoska kuhinja je močno vplivala na tradicionalne in sodobne kulinarične prakse po vsem svetu. Od fine dining restavracij do priljubljenih kuharskih oddaj, francoske tehnike in filozofije so postale del globalne kulinarične scene.
Sestavine, tržnice in kakovost hrane
Pestrost izbire je predpogoj za visoko kakovost kuhinje. Specialitete z vseh koncev sveta se rade družijo v Parizu in tako ima tradicionalna francoska kuhinja ves čas na dosegu roke eksotične sestavine, ki jih izvirno vključuje v svoj repertoar.
Že vsak navaden krompir pa ni vedno tudi dober krompir in v francoskih restavracijah se tega zavedajo.
Ne mine dan, da v Parizu ne bi bila odprta kakšna izmed približno osemdesetih pisanih tržnic, kjer se dobi praktično vse. Od malo dražjih domačih proizvodov, sirov, delikates, dobrega mesa, stalno svežih rib, zelenjave, do uvoženih dobrot, ki se velikokrat prodajajo po zelo enostavni formuli: en evro za eno kilo.
Še informacija za profesionalce: dobro založena znana tržnica, kjer se zalagajo največji kuharski šefi iz Francije in drugih držav Evrope, se je leta 1969 iz strogega centra (Les Halles) preselila sedem kilometrov južno od Pariza v Rungis.
Vsakdanji in praznični francoski obrok
Večstoletna dvorjanska kuhinja je pustila sledove v navadah vseh Francozov. Čeprav je prestolnica kulinarike danes ena izmed največjih potrošnic hitre hrane, je v trenutku, ko imajo ljudje vsaj malo časa in energije dober obrok zopet na prvem mestu.
Ob praznikih, ko se zbere cela družina, se zavidljivo obložene mize kar šibijo pod dobrotami.
Aperitivu s šampanjcem, viskijem ali janeževim likerjem (pastis) sledijo »amuse-bouches«, drobni prigrizki k aperitivom, po navadi postreženi v dnevni sobi. Ko se končno prestavijo v jedilnico, se navadno odpre belo vino, da pospremi predjed(i).
Višek obreda je seveda glavna jed. Po vsaki glavni jedi se na francoskih mizah obvezno znajdejo različno dolgo starani siri.
Meso, perutnina in divjačina
Račka in gos sta alfa in omega. V kuhinji uporabijo praktično vse dele telesa: file iz račjih prsi (magret de canard), bedra in vrat (confit - kuhani in potopljeni v račjo/gosjo mast), jetra.
Velikokrat na posteljico iz motovilca položijo še tople gosje mlinčke (gésiers). Ker se Francozi ne branijo nobene vrste mesa, v krožnike lahko poleg klasičnih puranov in kokoši (poskusite pintade rôtie!) priletijo še prepelice, golobice (npr. polnjene s tartufi in jetri) ter fazani.
Božična specialiteta je v Franciji visoko cenjen chapon de Bresse, ki je pravzaprav skopljen petelin.
V slast grejo tudi lapin a la moutarde ali à la normande (zajček v gorčični ali pa smetanovi omaki), civet de gibier (obara iz divjačine) in lièvre à la groseille (divji zajec v brusnični omaki).
Lahko si privoščite zelo dobro svinjino, odojka velikokrat nadevajo z zelišči in polslanim maslom, teletino, klasika je recimo blanquette - ragu, in govedino, pri kateri se prileže nasiten, a slasten hachis parmentier - gratiniran pire z mletim govejim mesom.
Vplivi arabskega sveta se opazijo v pogosti pripravi ovčjega mesa, npr. pečenka méchoui. Sline se vam bodo cedile tudi ob sočnih plečih (souris d’agneau) in krači (gigot).
Petelin v vinu je naravnost simbol francoske kuhinje, saj po legendi recept izvira iz bitke Gergovia in zmage galskega voditelja Vercingetorixa nad Julijem Cezarjem.
Coq au vin je zelo slavna francoska jed, ki ji dodajo slanino, šampinjone, šalotko, česen in perutninsko osnovo, vino, olje, moko, lovorjev list, rožmarin, peteršilj ter sladkor, sol in poper.
Pot-au-feu, »lonec na ognju«, je goveja obara, ki jo obožujejo po vsej Franciji in kot pravi priznani francoski chef Raymond Blanc, ta jed uteleša francosko kuhinjo.
Jed s severa Francije se pripravlja iz govedine in zelenjave, kuhane več ur v vodi na majhnem ognju. Za pripravo so primerni različni kosi mesa in obstajajo številne različice, npr. z zeljem, porom, zeleno, korenčkom in čebulo. Jed začinimo s soljo, poprom in zelišči.
Ribe in morski sadeži
Mesu enakovredno mesto zavzemajo ribe in morski sadeži, ki so značilni predvsem za jug Francije in druga obmorska mesta.
Bouillabaisse ni beseda, s katero bi strašili otroke, ampak odlična marsejska enolončnica z ribami in lupinarji.
V postnem času pogosto jedo bakalarju podoben namaz, le da je brandade topla jed, ki se pripravi iz sveže polenovke in krompirja.
Vrhunske pariške restavracije rade ponudijo jastoge, domači bretonski so izredno cenjeni, pa tudi rakovice.
Ostrige so druga najpogostejša jed za božič ali novo leto v Franciji. Toplo, a pravi ljubitelji ostrig jo raje jedo surovo in še živo.
Znane francoske specialitete
- Escargots au beurre persillé - polži s peteršiljevim maslom.
- Cuisses de grenouilles - žabji kraki so za marsikoga precej nenavadna jed, a so kljub temu ena izmed najbolj znanih francoskih dobrot, ki jo pripravljajo po vsem svetu.
- Foie gras - jed iz gosjih jeter je precej kontroverzna francoska jed, ki je marsikje že prepovedana.
- Ratatouille - mešanica pražene zelenjave, vključno z jajčevci, bučkami, paradižnikom, papriko in čebulo, je vegetarijanska in veganska priloga.
- Andouillette - posebna klobasa, katere sestavine so svinjina, paprika, čebula, vino in začimbe v črevesu.
- Cassoulet - bogata, počasi kuhana mesna enolončnica, običajno iz svinjskih klobas, gosi, race in včasih ovčetine, s svinjsko kožo in belim fižolom.
- Moules frites - klapavice z ocvrtim krompirčkom.
- Poulet basquaise - piščanec po baskovsko.
- Carbonnade flamande - flamska enolončnica s počasi kuhano govedino v svetlem pivu in aromah.
Če nekdo v restavraciji naroči andouillette, bodo to verjetno vedeli vsi, saj ima jed izjemno močan vonj.
Foie gras je precej kontroverzna francoska jed, ki je marsikje že prepovedana. Proti njej se borijo ljubitelji živali, razlog pa je v tem, da gosi, namenjene za to jed, prisilno hranijo s pomočjo cevi, po kateri jim v želodec dovajajo koruzo in olje. Tako jetra postanejo zelo zamaščena in kar do desetkrat večja od normalnih.
Čeprav se foie gras v glavnem povezuje s Francijo, lahko tradicijo pitanja gosi zasledimo že v antiki. To jed lahko po svetu najdete na kateri koli mizi na božič ali novoletni večer.
Regionalna raznolikost francoske kulinarike
Zaradi velikosti države in geografske raznolikosti je francoska kuhinja zelo pestra in raznolika. Skorajda vsaka francoska pokrajina ima svojo kulinarično specialiteto, po kateri je dobro poznana.
Repertoar glavnih jedi se zdi neusahljiv in v Franciji močno vezan na letni čas in predvsem na regijo. Težko je popisati vse regije in morje njihovih specialitet.
Ker je za Francoze ključnega pomena dobro uskladiti hrano z vinom, lahko posamezne regionalne posebnosti povežemo z glavnimi vinorodnimi okoliši.
Alzacija
So na mizi gosja jetra in kislo zelje? Pristali ste v Alzaciji. Jed na osnovi kislega zelja (choucroute) je tradicionalni nedeljski obrok za vso regijo.
Cela Francija je znana po gosjih jetrih, a pravijo, da je prvotni recept izumil kuhar nekega maršala iz mesta Contades. Dobra sveža jetra, rahlo pricvrknjena na ponvi, so resnična poslastica.
Hrana Alzacije je pod vplivom nemške kulture, zato ni nič čudnega, če vam postrežejo germansko zveneče baeckeoffe, krompir in svinjino, ali spaetzle, posebne testenine.
To je tudi domovina slavne quiche lorraine, slane pite iz jajc, kisle smetane in slanine. Nazdravite lahko z gewurztraminerjem, renskim rizlingom ali sivim pinotom.
Šampanja
Šampanja je seveda vsem znana po šampanjcu, malokdo pa ve, da v tej regiji obstaja specialiteta, ki jo kuhajo celih 40 ur.
Svinjske nogice »à la Sainte Menehould« se poje kar s kostjo vred!
Dolina Loare
Dolina Loare je raj za ljubitelje gradov in dobrih, predvsem belih buteljk - sauvignon in chenin blanc ter muscadet.
Zaradi vpliva bretonske kuhinje in severa Francije tudi tukaj lahko jeste na primer moules frites, klapavice z ocvrtim krompirčkom, in hrustljave galettes, slane palačinke iz ajdove moke.
Burgundija
Burgundija ne bi obstajala brez modrega pinota in chardonnayja, kakor tudi ne brez beuf bourgignona, golažu podobne omake z govejim mesom, ali burgundskega fondija, pri katerem koščke mesa pomakamo v vrelo olje.
Ne verjemite temu, kar pravi ime: čeprav je v Franciji zelo priljubljen, fondue bourguignonne ne prihaja iz Burgundije, ampak iz Švice!
Bordo
Zakladnica bordojskih vin dobro pospremi vse vrste mesnih, predvsem račjih jedi.
Bordojska specialiteta so tudi canelés, kolački iz rumenjaka, cimeta in cvetov pomarančevca.
Francoski siri
Po vsaki glavni jedi se na francoskih mizah obvezno znajdejo različno dolgo starani camemberti, brieji, bleuji, fourmeji, marollesi, montségurji, reblochoni, roqueforti, rocamadourji, saint-nectairi, tommi idr.
Obstaja skoraj štiristo različnih vrst sirov iz kravjega, ovčjega in kozjega mleka. Praviloma je treba vedno ponuditi vsaj tri z različno trdo sredico.
Francija, dom nekaterih najboljših sirov na svetu, od mehkega Brieja do močnega Roqueforta, ponuja neskončen izbor.
V Franciji ni doma brez sira, ni večerje brez sira, ni pogovora, ki se ne obrne k siru. Mehki Petit Brie, robustni Coulommiers de Caractère, kremasti Camembert le Caractère, sir z modro plesnijo Le Bleu in mehki kozji sir - vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim poreklom, zaščiteno označbo in osebnostjo.
Raclette, fondi in savojanske jedi
Raclette je jed iz sira, ki ga topijo in ki ga jemo s krompirjem, narezkom, čebulo in kislimi kumaricami.
Ime jedi izhaja iz francoskega švicarskega narečja glagola »racler«, strgati. Nanaša se tako na vrsto sira kot na jed, s katero se postreže.
Jedi iz topljenega sira so bile omenjene v srednjeveških besedilih švicarskih samostanov že leta 1291. Topljeni sir so prvotno uživali kmetje v gorskih alpskih regijah kantonov Valais in Fribourg v Švici ter Savoie in Haute-Savoie v Franciji.
Tradicionalno so pastirji krav nosili sir s seboj, ko so selili krave na ali s pašnikov v gorah. Zvečer so sir postavili ob taborni ogenj za mehčanje, nato pa ga strgali na kruh.
V restavracijah pogosto postavijo pečico raclette na mizo, v tem primeru strganje opravijo gostje.
Fondue savoyarde je sirov fondi, ki je popolna zimska jed. V loncu se stopijo tri različne vrste sirov, beaufort, comté in emental, in se doda belo vino. V posodo se potopi košček kruha, nataknjenega na posebno nabodalo.
Po izročilu, če nekomu pade v lonec, dobi denarno kazen.
Priljubljena jed tartiflette prihaja iz pokrajine Savoja. Pripravljena je s krompirjem, slanino, čebulo in savojskim sirom reblochon.
Truffade je priljubljena francoska jed, znana po svoji preprostosti in bogatem okusu. Osnovne sestavine vključujejo krompir, sir, slanino in mast, ki se združijo v kremasto in nasitno poslastico. Priprava poteka v eni ponvi, jed pa je še zlasti priljubljena v hladnejših mesecih.
Bretonske palačinke
Poleg priljubljenih crêpes so zelo priljubljene tudi galette Bretonne, palačinke iz ajdove moke, ki jih odlikuje bogat, oreškast okus in rustikalna tekstura.
Napolnjene z različnimi slanimi nadevi so priljubljena izbira za zajtrk, brunch ali hitro večerjo. Bretonska palačinka je popolna izbira za hiter zajtrk, kosilo ali večerjo.
Francoske sladice
Tudi za sladek konec je dobro poskrbljeno. Kdo še ne pozna slavnih sester crème brûlée in creme caramel? Čokoladnega moussa, jabolčne pite tarte tatin in Proustovih magdalenic?
Veliki sladkosnedi si lahko obliznejo prste ob odkrivanju manj poznanih sladic, kot so île flottante, poires belle Helene, éclair au pistache, flan …
Na svete tri kralje Francozi jedo galette des rois - marcipanovo pito, v katero med peko skrijejo igračko.
Po takšni pojedini se seveda prileže še kava in digestiv, ob katerem včasih ponudijo resnično dobre macarons, makrone oziroma piškote z raznovrstnimi nadevi.
Francoska slaščičarna, znana po svoji natančnosti in prefinjenosti, ponuja delikatne macarone in impresivne croquembouche.
Crème brûlée je hladna sladica s toplim karameliziranim vrhom. Crêpes Suzette so palačinke, okopane v omaki iz karameliziranega sladkorja in soka iz pomaranč, ki jih servirajo flambirane v konjaku s pomarančnim likerjem.
Omaka kot temelj francoske kuhinje
Francija še danes velja za kraljico omak. Med svetovno znane francoske omake sodijo berarnaise, hollandaise, majoneza, aioli, tatarska, bešamelna, tartufova, čebulna, vinske in ribje omake.
Prvi raguji in jušne osnove temeljijo na čebuli in vsebujejo različne aromatične elemente, kot so nageljnove žbice, mandlji, timijan in gobe.
Francoska kulinarika je pogosto presenetljiva prav s prefinjeno preprostostjo. Solata z gorčičnim prelivom, quiche lorraine, kozarec vina, kos roqueforta in košček temne čokolade - obrok, ki ni razkošen, a je popoln.
Sestavine in preprostost priprave
Francozi ne komplicirajo, a prisegajo na najboljše sestavine. Tržnice, sveže bagete, siri z bližnje kmetije, maslo, ki se topi na jeziku, sezonska zelenjava in vino iz domače regije - to so temelji, iz katerih nastajajo preprosti, a vrhunski obroki.
Preprost paradižnik z vrta ima enako vrednost kot foie gras, če ga postrežemo z ljubeznijo.
Kruh, zlasti baguette, je v Franciji več kot le spremljava obroku; je simbol francoskega načina življenja. Francoska vina, od šampanjca do Bordeauxa, so znana po svoji kakovosti in raznolikosti.
Ratatouille kot primer francoske tradicije
V Franciji se recepti prenašajo iz roda v rod. Eden takšnih je tudi ratatouille - nežno dušena mešanica sezonske zelenjave, ki slavi preprostost in pristne okuse juga Francije.
Najprej na kose narežete papriko, bučko in jajčevec, čebulo in česen pa nasekljate. Paradižnik najprej olupite in mu odstranite semena, potem pa ga narežete na kose.
Na oljčnem olju najprej popražite čebulo in česen, potem pa v ponev dodate še vso zelenjavo, sol, poper in lovorov list. Ponev pokrijete s pokrovko in 10 minut kuhate na malem ognju.
Ko se zelenjava zmehča, pripravite pekač. Najprej ga naoljite, potem pa vanj stresete vso zelenjavo. Potresete jo še s parmezanom in postavite v pečico.
Ratatouille najlepše zaživi ob topli rezini maslenega brioša ali s hrustljavo bageto, ki vpije vse arome.
Znani francoski kuharski mojstri
Danes se francoska »haute cuisine« rima s šefi kuhinje, kot so Paul Bocuse, Joël Robuchon, Alain Ducasse in Pierre Troisgros.
Joël Robuchon je znan kot »kuhar stoletja«, Pierre Hermé kot »Picasso slaščic«, Paul Bocuse pa po juhi iz tartufov.
Madame Elisabeth Brassart, ki je umrla leta 1992, je bila lastnica kuharske šole Le Cordon Bleu.
Francija ponuja širok spekter kulinaričnih tečajev in šol, kot je Le Cordon Bleu, ki privlačijo študente iz vsega sveta.
Sodobni francoski kuharji, kot sta Joël Robuchon in Anne-Sophie Pic, nadaljujejo tradicijo inovacij in odličnosti.
Francoska kulinarika v sodobnem svetu
Francoska kuhinja je pogosto prisotna v filmih, knjigah in televizijskih oddajah, kar dokazuje njen vpliv in priljubljenost.
Kulinarični turizem v Franciji je pomemben del turistične industrije. Obiskovalci prihajajo iz vsega sveta, da bi doživeli avtentično francosko kuhinjo, obiskali znamenite restavracije in se udeležili kulinaričnih tečajev.
V sodobnem družbenem kontekstu francoska kuhinja ni le ohranjanje tradicije, ampak tudi odraz trenutnih trendov in družbenih sprememb ter življenjskega sloga.
Francoska kulinarika je več kot le zbirka receptov; je živa, dihajoča entiteta, ki se nenehno razvija in prilagaja. Je odraz zgodovine, kulture in strasti do odličnosti.
V svetu, kjer se okusi in trendi hitro spreminjajo, francoska kuhinja ostaja stalnica, simbol kulinarične odličnosti in inovativnosti.
tags: #seminarska #naloga #francoska #kulinarika