Evharistični kruh: kaj katoliška vera uči o Kristusovi navzočnosti

Evharistija je osrednja skrivnost katoliške vere. Pri vsaki sveti maši se kruh in vino po katoliškem verovanju spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa, čeprav njuna zunanja podoba, vonj in okus ostanejo enaki.

Evharistično bogoslužje je sestavljeno iz treh bistvenih delov, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Medtem ko se besedno bogoslužje v veliki meri zgleduje po judovskih bogoslužjih, ki so v prvem stoletju potekala v sinagogah, evharistično bogoslužje izstopa kot edinstveno v razvoju češčenja Boga.

Evharistično bogoslužje pri sveti maši

Kot je opisano v Katekizmu Katoliške cerkve, evharistično bogoslužje predstavlja drugi del svete maše in je razdeljeno na tri glavne dele.

Darovanje in pripravljanje darov

Pripravljanje darov (darovanje): Nato prinesejo, včasih v procesiji, na oltar kruh in vino, ki ju bo duhovnik daroval v Kristusovem imenu v evharistični daritvi, kjer bosta postala Kristusovo telo in kri.

To je prav Kristusova kretnja pri zadnji večerji, »ko je vzel v roke kruh in kelih«.

»To čisto daritev daruje samo Cerkev Stvarniku, darujoč mu z zahvalo tisto, kar izhaja iz njegovega stvarstva.«

Prinos darov na oltar si privzame Melkizedekovo kretnjo in izroči Stvarnikove darove v Kristusove roke. On v svoji daritvi privede do popolnosti vse človeške poskuse, kako darovati daritve.

V začetku so kristjani prinašali skupaj s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove, da so jih razdelili med tiste, ki so bili v potrebi. Ta navada nabirke, še vedno aktualna, se navdihuje ob zgledu Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas obogatil.

Evharistična molitev

Anafora: Z evharistično molitvijo, molitvijo zahvale in posvetitve (konsekracije), prispemo do srca in viška obhajanja.

V hvalospevu se Cerkev po Kristusu v Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Celotna skupnost se tedaj pridružuje tistemu nenehnemu poveličevanju, ki ga nebeška Cerkev, angeli in vsi sveti prepevajo trikrat svetemu Bogu.

V epiklezi prosi Cerkev Očeta, naj pošlje Svetega Duha (ali moč svojega blagoslova) na kruh in na vino, da po njegovi moči postaneta telo in kri Jezusa Kristusa in da bi vsi tisti, ki so udeleženi pri evharistiji, bili eno samo telo in en sam duh.

V pripovedi o postavitvi sta moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč Svetega Duha tisto, kar stori, da pod podobama kruha in vina postaneta zakramentalno navzoča Kristusovo telo in njegova kri, obenem pa postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev, darovana na križu enkrat za vselej.

V anamnezi, ki sledi, se Cerkev spominja trpljenja, vstajenja in vnovičnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi; Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom.

V priprošnjah izraža Cerkev, da evharistijo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in umrlih, in v občestvu s pastirji Cerkve, papežem, krajevnim škofom, njegovim duhovniškim zborom in njegovimi diakoni in z vsemi škofi celotnega sveta skupaj z njihovimi Cerkvami.

Obhajilo

V obhajilu - pred njim je Gospodova molitev in lomljenje kruha - verniki prejmejo »kruh iz nebes« in »kelih zveličanja«, telo in kri Kristusa, ki se je dal »za življenje sveta«.

Ker sta bila ta kruh in to vino, po starodavnem izrazu, »evharistizirana«, »imenujemo to hrano evharistija in nihče je ne more biti deležen, če ne veruje, da je resnično to, kar pri nas učimo, če ni prejel kopeli za odpuščanje grehov ter za novo rojstvo in ne živi po Kristusovih zapovedih«.

Kaj se zgodi s kruhom in vinom?

Katoliška Cerkev uči o t. i. spremenjenju bistva oziroma transsubstanciaciji. To pomeni, da zunanja podoba kruha in vina ostane enaka, a je njuno bistvo z Božjo pomočjo popolnoma spremenjeno v Kristusovo telo in kri.

Hostija in vino po obliki, vonju in okusu ostaneta popolnoma enaka, se pa spremeni njuno bistvo, kar imenujemo spremenjenje bistva oz. transsubstanciacija.

Spremenjenje je čudež, ki ga naredi Bog, ko duhovnik pri sveti maši izgovarja posvetilno molitev.

»S posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. (…) Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi,« pravi Katekizem Katoliške cerkve (§ 1376 in 1377).

Evharistija je sama na sebi največji čudež, pravi sv. Tomaž Akvinski: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Vendar to našim čutom ni dosegljivo - do te resničnosti lahko dostopamo samo z vero.

»Jezus je pri zadnji večerji, ko je imel v rokah kruh, rekel: to je moje telo. Ko pa je držal v rokah kelih z vinom, je rekel: to je moja kri. To je naše izhodišče. Ko to dejanje po Jezusovem naročilu ponavljamo pri vsaki sveti maši, se zgodi popolnoma isto: kruh in vino se spremenita v Jezusovo telo in kri.«

Ker Bog pozna slabotnost naše vere, nam po posebnih znamenjih občasno pokaže nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu.

Ta znamenja so različna: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, pa tudi ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega ...

Evharistični čudeži kot posebna znamenja

Čeprav spremenjenja ne bomo nikoli do konca razumeli, obstajajo zelo konkretni dokazi, ki pravijo, da je vse skupaj le več kot simbolika. O tem pričajo tudi številni evharistični čudeži.

Poročila o čudežih, ki se nanašajo na evharistijo, so se skozi stoletja širila in spodbujala češčenje Kristusovega telesa in njegove krvi.

Lanciano: prvi najbolj znani primer

Prvi, o katerem poroča zgodovina, sega že v 4. stoletje. Takrat je neki puščavnik dvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v evharistiji. Dva druga meniha, ki sta izvedela za to, sta molila, da bi mu Bog dal znamenje.

Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji.

V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik.

Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija.

Z vatikanskim dovoljenjem so te »relikvije« med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija.

Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je »čudežno meso« zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB.

Bolsena in nastanek praznika svete evharistije

Leta 1263 se je neki nemški duhovnik na poti v Rim ustavil v Bolseni. Kakor duhovnik iz Lanciana je tudi on dvomil v resnično Jezusovo navzočnost v hostiji.

Duhovnik je, da bi se spovedal greha svojega dvoma, takoj odšel v Orvieto, kjer je bil ravno na obisku papež Urban IV.

Pravijo, da je papeža ta čudež tako nagovoril, da je dal na čast sveti evharistiji napisati posebno molitev za sveto mašo.

Walldürn in krvavi korporal

Na zemljevidu Nemčije, v južnem delu zvezne dežele Baden-Württemberg, leži majhno, na videz nepomembno podeželsko mestece Walldürn. Pa vendar prav tu bije srce največjega evharističnega romarskega središča v državi.

V preteklosti so tam delovali kapucini, pozneje avguštinci, od leta 2007 pa za svetišče skrbijo poljski frančiškani iz province sv. Maksimilijana Kolbeja v Gdansku.

Danes so varuhi skrivnosti, ki se je začela v 14. stoletju - zaradi človeške slabosti in nevere.

Trepetajoča duhovnikova roka

Pisalo se je leto 1330. Pri oltarju v cerkvi svetega Jurija je maševal duhovnik Henrik Otto. Daroval je sveto mašo, vendar so ga mučili dvomi o veri.

Prav v tem trenutku notranjega boja se je po posvetitvi zgodila nesreča - nehote je prevrnil kelih s Kristusovo krvjo, ki se je razlila po belem korporalu.

Na tkanini se je na mestu madežev začela oblikovati podoba. Največji madež je dobil jasno obliko križanega Jezusa, enajst manjših pa se je razporedilo v podobe Kristusovega obličja s trnovo krono na glavi.

Prestrašeni duhovnik je izgubil zbranost. Ker je maševal obrnjen proti oltarju, z obrazom stran od vernikov, je okrvavljeni korporal skril v nišo oltarja.

Vest ga je mučila vse življenje. Resnico je priznal šele na smrtni postelji, ko je spovedniku razkril skrivališče.

Ko so korporal vzeli iz niše, so ugotovili, da je ostal nepoškodovan, podoba na njem pa je do potankosti ustrezala pripovedi umirajočega duhovnika.

Odpustki in papeževa »Vera Icon«

Novica o odkritju se je hitro razširila in češčenje se je zelo razmahnilo.

Že leta 1408 je würzburški škof Johann I. von Egloffstein uradno dovolil romanja v Walldürn.

Prelomnica pa je bilo leto 1445. Čudežni korporal so odnesli v Rim, kjer ga je preučil papež Evgen IV.

Čeprav so bile podobe zaradi časa že nekoliko obledele, jih je papež še vedno dovolj jasno razločil, da je v uradnem dokumentu priznal čudež.

Enajst Kristusovih obrazov je poimenoval Vera Icon - »prava podoba« - svetišču pa podelil številne odpustke.

Zanimivo je, da je že eno leto po papeževi potrditvi v Walldürnu potekala prva procesija češčenja, ki po svoji slovesnosti še danes presega običajne telovske procesije.

Češčenja niso ustavile ne kužne epidemije, ne kmečki upori, ne burno obdobje reformacije.

Veliko zaslug za to ima tudi tamkajšnji župnik Jost Hoffius, ki je po letu 1600 ponovno oživil romarsko gibanje in že prej izdal latinski opis čudeža.

V 18. stoletju je bila na pobudo nadškofa Franza Lotharja von Schönborna zgrajena nova veličastna cerkev iz rdečega peščenjaka.

To je današnja manjša bazilika, ki ji je ta naziv leta 1962 podelil papež Janez XXIII.

V njenem stranskem oltarju hranijo srebrni relikviarij s čudežnim korporalom.

Na pomoč je priskočila tehnologija

Danes, po več stoletjih, človeško oko na korporalu ne more več razločiti obrisov nekdanje krvave podobe. Čas je naredil svoje.

Sredi 20. stoletja se je prav na tem zaščitnem platnu prikazala popolna in jasna podoba križanega Kristusa.

Kako je to mogoče?

Posvečeno vino, ki je skozi stoletja kristaliziralo, je začelo prepuščati svetlobo na drugačen način in povzročilo kemično reakcijo v vlaknih novejšega platna.

Kako pravijo avtorji članka, je Bog nase spomnil s pomočjo sodobne tehnologije.

Čudeži ob oltarju

K oltarju Svete krvi v Walldürnu vsako leto poroma več kot 120.000 romarjev, zaradi česar je to tretje največje romarsko središče v Nemčiji.

Največ romarjev pride pozno spomladi, v tednih po prazniku Svete Trojice.

Ljudje prihajajo z globokim hrepenenjem in s težkimi življenjskimi preizkušnjami.

Verniki se lahko korporalu približajo po posebnih stopnicah, nameščenih za oltarjem.

Tamkajšnji diakon Karl-Heinz Becker, ki je več kot trideset let sprejemal romarje, se spominja zgodbe hudo bolnega moža.

Po molitvi pred relikvijo se je obrnil in dejal, da se počuti »notranje svobodnega«.

Po besedah tamkajšnjih dušnih pastirjev je to sad kraja, ki je »prepojen z molitvijo«.

Walldürnski evharistični čudež je cenil tudi blaženi Karlo Acutis, ki ga je vključil v svojo znamenito mednarodno zbirko evharističnih čudežev.

Santarém: hostija, ki je začela krvaveti

V 13. stoletju se je neka žena iz Santaréma na Portugalskem zatekla po nasvet k čarovnici, ker ji je bil mož nezvest.

Žena je šla k sveti maši in je po obhajilu iz ust vzela hostijo ter jo zavila v svojo ruto.

Čeprav je hostija začela krvaveti, jo je odnesla domov in jo skrila.

Tisti večer je iz predala, kamor jo je položila, začela izhajati svetloba.

Čudež iz leta 1331

Na velikonočno nedeljo leta 1331 je neki vdovi, ki je bila zadnja v vrsti za obhajilo, delček hostije padel na prtič, ki so ga v tistih časih držali pred duhovnikom, ko je obhajal, da kakšen delček ne bi padel na tla.

V trenutku obhajanja vdove je delček hostije res padel na razprostrto blago.

Po sveti maši je duhovnik poskušal prtič oprati, vendar se madež ni ne zmanjšal in ne posvetlil, postal je še večji in temnejši.

Siena: ukradene posvečene hostije

14. avgusta 1730, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, so tatovi vdrli v cerkev svetega Frančiška v Sieni in ukradli zlat ciborij, v katerem so bile posvečene hostije.

Hostije so očistili, vendar niso bile primerne za obhajanje, zato so jih dali v drug ciborij, da bi se razgradile.

Chirattakonam: podoba Kristusa na hostiji

Med češčenjem Najsvetejšega v cerkvi v župniji Sv. Marije v Chirattakonamu je 28. aprila leta 2001 tamkajšnji župnik opazil, da so se na hostiji pojavili trije rdeči madeži.

Sam je prenehal z molitvijo in opazoval hostijo.

Vernike je povabil, naj molijo dalje, on pa je Najsvetejše pospravil v tabernakelj.

Šel je na pot in ko se je čez nekaj dni vrnil ter odprl tabernakelj, je zagledal na hostiji izrisano podobo Jezusa s trnjevo krono na glavi.

Legnica: rdeči madež na hostiji

V Legnici na Poljskem je 25. decembra 2015 med obhajanjem ena od hostij po nesreči padla na tla.

Položili so jo v posodo z vodo in jo zaprli v tabernakelj; po nekaj dneh se je na njeni površini pojavil rdeč madež.

Takratni škof v Legnici Stefan Cichy se je takoj odločil za preiskavo.

Analiza, ki so jo opravili strokovnjaki sodne medicine, je pokazala, da je šlo za srčno tkivo, z alteracijami, ki nastanejo ob zelo velikem naporu.

Leta 2013 je škof Legnice Zbigniew Kiernikowski izjavil, da je med obhajanjem evharistije ena od hostij padla na tla, nakar so jo položili v posebno posodo z vodo.

Kmalu zatem se je na njej pojavil rdeč madež in hostijo so poslali na analizo.

Buenos Aires: trije dogodki v eni župniji

Iz argentinske župnije svete Marije v Buenos Airesu poročajo o treh evharističnih čudežih v letih 1992, 1994 in 1996.

18. avgusta 1996 je po koncu razdeljevanja obhajila vernica povedala duhovniku Alejandru Pezetu, da je v zadnjem delu cerkve na svečniku našla oskrunjeno hostijo.

Položili so jo v vodo in jo shranili v tabernaklju.

26. avgusta so opazili, da se hostija spreminja v rdečo želatinasto snov, kar je župnik sporočil takratnemu kardinalu Jorgeju Bergogliu, danes papežu Frančišku.

Vzorec so poslali na preiskavo v dva laboratorija, v Sydney in v New York.

Skupina znanstvenikov okoli dr. Frederica Zugibe je ugotovila, da gre za srčno tkivo z nedotaknjenimi belimi krvničkami, ki jih ni mogoče najti na srčnem tkivu trupla in so znamenje velikega srčnega napora.

Tixtla: pojav rdečkaste snovi

V Tixtli v Mehiki je pred obhajanjem maše ena od hostij pordela.

Tamkajšnji škof Alejo Zavala Castro je sprožil preiskavo, da bi ugotovili, ali ne gre morda za prevaro.

Povabil je skupino znanstvenikov, da bi preučili pojav.

Med njimi je bil dr. Ricardo Castañón Gomez, ki je sodeloval že pri proučitvi enega izmed čudežev v Buenos Airesu.

Po opravljeni raziskavi je izjavil, da rdečkasta snov vsebuje hemoglobin s človeško DNK in da izhaja iz notranjosti hostije.

Sokółka: okrvavljen vzorec

12. oktobra 2008 je v cerkvi sv. Antona v Sokółki na Poljskem maševal mlad kaplan Filip Zdrodowski.

Med obhajilom je enemu od duhovnikov hostija padla na tla, vendar tega sploh ni opazil.

Na to ga je opozorila ženska, ki je čakala na prejem obhajila.

Duhovnik je hostijo položil v posodico z vodo.

V začetku januarja je škofija v Białystoku dva strokovnjaka za patologijo, Mario Elżbieto Sobaniec-Lotowsko in Stansława Sulkowskega, prosila za analizo okrvavljenega vzorca.

»Na začetku sem bila prepričana, da je strdek,« je povedala Sobianec-Lotowska.

Zakaj evharistični čudeži niso znanstveni dokazi

Evharistični čudeži »so sporočilo o Božji navzočnosti, spominjajo na njegovo solidarnost z ljudmi, na njegovo pozornost, dobroto do njih. To niso dokazi v znanstvenem pomenu besede in ne bi bilo primerno, če bi jih analizirali s tega vidika.

So znamenja, klici, dejanja ljubezni, izrazi Božje vsemogočnosti in svobode. Spodbujajo nas, da bi šli naprej, da se ne bi bali ovir, da bi se oprli na moč, ki jo Bog daje dan za dnem in ki je nikoli ne manjka odločnim in predanim dušam,« piše francoski teolog Bernard Peyrous.

Švicarski duhovnik Nicolas Buttet, pisec knjige Evharistija, ljubezen svetnikov, poudarja, da čudeži niso dokazi: »Kristusova Beseda je edini zanesljivi in neomajni dokaz njegove resnične navzočnosti.«

Sicer pa čudež nikoli ne izključuje vere, marveč jo zahteva.

Tudi Jezus je delal čudeže, pa je marsikdo ob tem, ko jih je videl, zakrknil svoje srce in ni veroval vanj.

Spoštovanje evharističnega kruha

Odgovor je - ali bi moral biti - jasen: posvečena kruh in vino nista več kruh in vino, temveč telo in kri Jezusa Kristusa.

Kretnje češčenja izražajo in podpirajo našo vero. Sveti podobi spoštujemo, ker verujemo, da je Jezus v njiju resnično navzoč.

Vendar velja tudi obrnjeno: kretnje češčenja nam pomagajo verovati, da je posvečena hostija resnično Jezus.

Res je, da nam je Jezus blizu in da smo z njim lahko kar najbolj domači. Vendar je tudi Najvišji in mora to domačnost zato spremljati češčenje.

To še posebno velja za evharistijo.

Dejansko je uporabil tako vsakdanja živila, da zlahka pozabimo, da posvečena kruh in vino nista več kruh in vino.

Vzgoja otrok za spoštovanje evharistije

Vzgoja k spoštovanju evharistije se začne že pred prvim obhajilom.

Ko malček gleda, kako starši pokleknejo med posvetitvijo kruha in vina, zasluti, da ta bela hostija ni samo košček kruha, ampak je nekaj posebnega.

Ko otrok raste, povsem naravno oponaša kretnje starejših in ta telesna vzgoja je že način, da odkrijemo evharistijo.

Seveda kretnje niso dovolj: evharistična kateheza se ne sme omejiti zgolj na držo, saj bi s tem tvegali pridobivanje navad, ki bi bile brez smisla in prazne.

Jezusa lahko resnično častimo tudi če ne pokleknemo.

Vendar ni Jezus tisti, ki potrebuje poklekanje, ampak smo mi tisti, ki to potrebujemo.

Smo ljudje in ne moremo moliti, ne da bi pri tem uporabljali svoje telo.

Če ne naredimo nobene kretnje češčenja in tudi otrok tega ne naučimo, nazadnje ne bomo znali več častiti.

Priprava na prvo sveto obhajilo

Priprava na prvo sveto obhajilo mora dati poudarek na vzgoji spoštovanja do obhajila.

Bistvo sicer ni v tem, a gre prek tega.

Poleg tega ne smemo pozabiti na evharistični post.

Ker so se pravila tega posta zelo zrahljala, se zdi, kot da je evharistični post izbiren.

V resnici pa predstavlja zelo lep in utelešen, se pravi globoko človeški način priprave na sprejem Jezusa.

Otroci so popolnoma sposobni razumeti njegov smisel in pomen, če ga le ne predstavimo kot neko formalno obveznost, ampak kot dejanje spoštovanja in ljubezni.

Vzgoja za spoštovanje evharistije zadeva nas vse.

Ne oklevajmo in župnijsko občestvo povabimo k pogovoru na to temo.

Kakšne kretnje češčenja bi predlagali otrokom v trenutku posvetitve? Kako spodbuditi notranjo zbranost med obhajilom? Kako se odzvati, če otrok na poti k obhajilu žveči žvečilni gumi ali razgraja?

Veliko vprašanj, ki zahtevajo konkretne odgovore, zlasti pa poglobitev naše vere v Jezusa v evharistiji.

tags: #aleteia #evharisticni #kruh