Paprika je v vsakdanjem življenju zelenjava, botanično pa je sadež oziroma plod. Zmeda nastane zato, ker delitev na sadje in zelenjavo ni enaka v botaniki in kulinariki.
Botanično gledano je paprika plod, saj zraste iz cveta in vsebuje semena. Kulinarično jo uvrščamo med zelenjavo, ker jo najpogosteje uporabljamo v slanih jedeh, solatah, omakah in prilogah.
Botanična in kulinarična razvrstitev paprike
Iz botaničnega stališča pa obstaja klasifikacija sadja in zelenjave na podlagi funkcije in same strukture delov rastline.
Sadje tako nastane iz cvetja, ima seme in sodeluje pri razmnoževanju rastline.
Zelenjava pa je navadno sestavljena iz korenin, stebel, listov in pomožnih delov rastline.
Biološko gledano je sadje plod, zelenjava pa list, cvet, steblo in korenina.
Delitev na sadje in zelenjavo ni botanična, ampak kulinarična.
Tisto kar se uporablja predvsem v slanih jedeh je zelenjava, kar se v sladkih je sadje.
Iz kulinaričnega stališča, seveda, sadje in zelenjavo razvrščamo na podlagi okusa.
Sadje je sladko in kislo, zelenjava pa blaga in slana.
Iz sadja delamo odlične sladice in sokove, zelenjava pa predstavlja dodatek jedem, včasih pa tudi glavno jed.
Zakaj papriko uvrščamo med zelenjavo?
K zelenjavi in stročnicam sodijo vse rastline ali deli rastlin, ki jih surove ali termično obdelane uporabljamo za prehrano.
Glede na užitne dele rastlin delimo zelenjavo v naslednje skupine: korenovke (npr. korenček, peteršilj, rdeča pesa, repa), kapusnice (npr. zelje, ohrovt, cvetača, brokoli), listnata in stebelna zelenjava (npr. solata, zelje, ohrovt, špinača), cvetnice (npr. cvetača, brokoli), plodovke in brstnice (npr. paprika, paradižnik, kumare, bučke, buče), čebulnice (npr. čebula, česen, por) in stročnice (npr. fižol, grah, bob).
“Paradižnik uvrščamo med zelenjavo, prav tako papriko, buče, kumare, jajčevec … Glede na tehnološko vrednost oziroma uporabnost zgoraj naštete rastline uvrščamo med plodovke.
Paprika torej spada med plodovke. Plodovke so rastline, pri katerih uživamo plodove, vendar jih zaradi načina uporabe v prehrani obravnavamo kot zelenjavo.
Paprika, paradižnik, kumara in bučke
Naletimo lahko na veliko razprav o tem, ali je paradižnik sadež ali zelenjava.
Botanično bi morali paradižnik prištevati k sadju.
Tako bi morali med sadje šteti denimo tudi bučke, kumarice in paprike, saj prav tako zrastejo iz cveta in imajo semena.
Paradižnik največkrat označujemo kot zelenjavo, čeprav to ni.
Morda vas bo presenetilo, a kumara, botanično gledano, spada med sadje.
Velikokrat, zaradi samega okusa, predvsem pa zaradi uporabe v vsakdanjem življenju, predvsem v kuhi marsikateri sadež označujemo kot zelenjavo, čeprav spada med sadje.
Omenili smo že slavni paradižnik, ki se klasificira kot sadje, a ga vsi označujemo za zelenjavo, saj po okusu niti malo ne spominja na primer na jabolko, vsi pa tudi vemo, da ga sadimo na vrtu zraven ostale zelenjave.
Kumara kot rastlina je neužitna.
Jemo njen sad.
Kumara in lubenica sta sorodnici, botanično obe sadje, vendar eno jemo kot zelenjavo, drugo kot sadje.
Delitev je umetna.
V kuhinji je skoraj vsem vseeno, ali je živilo, ki ga uporabljamo sadje ali zelenjava.
Zmote pogosto nastanejo tudi zaradi zgoraj navedenih klasifikacij, saj je na marsikatera zelenjava lahko sladka, uporabljamo pa jo lahko tudi za razne sladice - na primer korenje.
Tudi za sadje vemo, da obstajajo sadne solate!
Je zelena paprika nezrel sadež?
Ste posadili sadike rdeče paprike, rastejo pa zelene?
To je normalno, saj so zelene v resnici še nedozorele rdeče paprike.
Potrebno je počakati nekaj tednov, da plodovi dozorijo in se obarvajo rdeče.
Zeleno papriko, pa čeprav še ni (fiziološko) zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji.
Je precej manj sladka in tanjša kot rdeča paprika ter malce težje prebavljiva.
Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
| Barva paprike | Stopnja zrelosti in okus |
|---|---|
| Zelena | Še nedozorela rdeča paprika; precej manj sladka in malce težje prebavljiva. |
| Rdeča | Dokončno dozorela paprika in praviloma slajša. |
| Rumena in oranžna | Pri zorenju spreminjata barvne nianse in sta na začetku manj sladki kot pri dokončni zrelosti. |
Hranilna vrednost paprike in drugih plodovk
Sadje in zelenjava sta pomemben vir vitaminov, mineralov in prehranskih vlaknin, poleg naštetega vsebujeta še celo paleto drugih koristnih snovi.
Zaradi velikega deleža vode in prehranskih vlaknin imata relativno nizko energijsko vrednost, zato sta koristni za spodbujanje občutka sitosti in vzdrževanje zdrave telesne mase.
Sadje in zelenjava vsebujeta številne pomembne vitamine in minerale, poleg tega pa tudi številne sekundarne rastlinske metabolite oz. fitokemikalije, ki ugodno in zaščitno vplivajo na naše zdravje.
Mnoge v našem telesu delujejo antioksidativno, s čemer preprečujejo poškodbe celic, s tem pa upočasnjujejo procese staranja in razvoj bolezni.
Na podlagi kemične strukture in funkcionalnih lastnosti jih razdelimo v več skupin: karotenoide, fitosterole, flavonoide, fenolne spojine, itd.
Nekatere izmed njih lahko prepoznamo že po značilnih barvah sadja in zelenjave.
Zelenjava in sadje sta živila, ki vsebujejo veliko vlaknine, vitaminov in antioksidantov.
Če jih ustrezno kombiniramo, dosežemo boljše učinke na zdravje.
Zelenjava in sadje sta bogata tudi s prehranskimi vlakninami, ki skupaj z vodo v črevesju tvorijo t.i. balast.
Gre za snovi, ki jih naši prebavni encimi ne morejo razgraditi.
Prehranske vlaknine imajo v telesu več pomembnih funkcij: zavirajo razvoj številnih bolezni, znižujejo glikemični indeks zaužite hrane, pospešujejo čas potovanja hrane skozi črevo, hkrati pa služijo kot vir hranil (prebiotik) naši črevesni mikrobioti.
Koliko sadja in zelenjave naj bi zaužili?
Za splošno populacijo se priporoča vsakodnevno uživanje zelenjave in sadja (ki naj bosta pestra in čim bolj raznolikih barv) v količini od 400 do 650 gramov, odvisno od naših energijskih potreb.
Priporočila za zelenjavo so višja (vsaj 250 g zelenjave, krompir je izključen, in 150 g sadja), epidemiološke raziskave so namreč pokazale, da je vpliv zelenjave na zdravje še ugodnejši.
Za odrasle je priporočen dnevni vnos od 450 do 650 g sadja in zelenjave.
Dnevno se torej priporoča zaužiti okrog pol kilograma sadja in zelenjave, zelenjave okrog 300 g.
Svetovna zdravstvena organizacija priporoča vključenost zelenjave v najmanj treh dnevnih obrokih, ter vključenost sadja v najmanj dva.
V pomoč nam je lahko pravilo »5 na dan«, ki nas spomni, da dnevno zaužijemo vsaj 5 porcij različnih vrst zelenjave in sadja, od katerih naj bi vsaj 3 predstavljale zelenjavo in 2 sadje.
Porcija svežega sadja ali zelenjave znaša približno 80 g.
Z rednim vključevanjem zelenjave in sadja v vse obroke razporedimo vnos koristnih snovi čez ves dan, obenem pa zvišamo hranilno in zmanjšamo energijsko vrednost obrokov.
Uživajmo čim bolj sveže in čim manj predelano sadje in zelenjavo.
Pomembno vlogo ima tudi kakovost sadja in zelenjave.
Zaradi večje dozorelosti in višje biološke vrednosti je prednostna izbira sezonskega sadja in zelenjave iz lokalnega okolja.
Kako vzgojimo papriko iz semen?
Paprike, ki bodo rastle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem.
Vzgajamo jih prej kot paradižnik, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo.
Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu.
Idealna temperatura za kalitev je 25 °C.
Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo.
Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto.
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata in preden se razvijejo pravi listi, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico.
S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline.
Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov.
Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno.
Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu.
Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik.
Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo.
Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto.
Utrjevanje sadik pred presajanjem
Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur.
Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni.
Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah.
Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več.
Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo.
Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo.
Prav tako jih uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur.
Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek.
Presajanje paprike na vrt in v rastlinjak
V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja.
V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom.
Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede.
Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje.
Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj.
Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu.
Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje.
Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato.
S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prvz zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika.
Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Opora, zalivanje in rast paprike
Od junija dalje je za paprike nujna opora.
Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela.
V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih.
Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej.
Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo.
Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline.
Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh.
To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino.
Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku.
Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni.
To pomeni, da je dovolj že veter ali pa da ročno rastlino pretresemo.
Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih paprikah na golih tleh.
Vseeno pa je za boljši pridelek priporočljivo zalivanje.
Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh.
Najpogostejše težave pri papriki
Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar.
Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo.
Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne).
Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico.
Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov.
Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
Obiranje paprike
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni tudi še novembra.
Pri pobiranju si pomagamo z nožem ali škarjami.
Moje skrivnosti gojenja paprike za ogromne letine
Kako izbrati in pripraviti sadje ter zelenjavo?
Način prehranjevanja lahko predstavlja dejavnik tveganja, ki ogroža naše zdravje, po drugi strani pa je lahko zaščitni dejavnik, ki krepi zdravje in izboljša kvaliteto življenja.
Velja, da obroki, ki vsebujejo zadostne količine zelenjave in sadja, predstavljajo varovalno prehrano, vendar Slovenci v povprečju kljub temu še zmeraj zaužijemo premalo sadja in zelenjave.
Uživanje sadja se je pri nas v zadnjih letih nekoliko povečalo, medtem ko velika večina prebivalcev še vedno ne uživa dovolj zelenjave.
Glede na oceno dnevno zaužitih količin zelenjave, bi bilo potrebno vnos podvojiti.
Nekatere vrste zelenjave (npr. korenje, špinačo, gobe, šparglje in zelje) je na primer priporočljivo skuhati oziroma toplotno obdelati, saj se tako izboljša razpoložljivost koristnih sestavin.
Takšno zelenjavo je najbolje pripraviti s kuhanjem na pari ali dušenjem v lastnem soku ali na manjši količini (npr. oljčnega) olja, pri čemer odsvetujemo prekomerno kuhanje zelenjave v večjih količinah vode, saj pri tem prihaja do nepotrebne izgube koristih hranil.
Smutiji niso ustrezno nadomestilo za sadje, saj vsebujejo veliko prostega sladkorja, običajno jih zaužijemo na hitro in imajo nizko nasitno vrednost.
Zato se svetuje njihovo uživanje le v primeru intenzivnejše telesne dejavnosti.
Vse več je govora o lokalni trajnostni oskrbi s hrano, ki predstavlja lokalno pridelavo, predelavo in distribucijo trajnostno proizvedene hrane, ki je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu in porabljena na lokalnih trgih.
Zelenjava in sadje iz lokalnega okolja sta sezonsko dostopnejša in imata lahko več vitaminov, mineralov in drugih koristnih snovi, kar posledično vodi do višje hranilne vrednosti in s tem do ugodnega vpliva na zdravje.