Upravni spor je, za razliko od upravnega postopka, sodni postopek, pri katerem sodišče preverja odločitve državnih organov. Zakonitosti, izdane v pravnem postopku, v zunanji kontroli preverja upravni spor, za katerega je pristojno Upravno sodišče.
O upravnem sporu Upravni spor je sodni postopek, ki ga sprožite zoper odločitve različnih državnih organov, občine ali nosilcev javnih pooblastil, ko niste zadovoljni z njihovo odločbo. Torej lahko v primeru, da niste zadovoljni z odločbo državnega organa ali občine, sprožite upravni spor zoper odločitev.
Razlika med upravnim postopkom in upravnim sporom
Preden sprožite upravni spor, ki se odvija na sodišču, ste praviloma udeleženi v upravnem postopku, v katerem državni organ, občina ali nosilec javnih pooblastil:
- odloči o vaši pravici, obveznosti oz. pravni koristi ali bi o tem morali odločiti,
- oz. vam odločbe niso vročili, a bi vam jo morali vročiti.
V upravnem postopku odločajo:
- upravni organi (npr. upravna enota, Finančna uprava, Geodetska uprava, ministrstva) in drugi državni organi,
- organi samoupravnih lokalnih skupnosti (občinska uprava, župan),
- nosilci javnih pooblastil izvajalci javnih služb (gospodarske javne službe in službe na področju negospodarstva - komunala, šolstvo, zdravstvo ipd.), ko odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov svojih storitev.
Upravni spor je, za razliko od upravnega postopka, sodni postopek, pri katerem sodišče preverja odločitve državnih organov. O upravnem sporu se odloča sodišče, in sicer v senatu treh poklicnih sodnikov, če gre za zahtevnejšo zadevo, drugače pa pri enostavnejših zadevah odloča sodnik posameznik.
Kdaj je mogoče sprožiti upravni spor
Predmet spora so najpogosteje odločbe o nedodelitvi brezplačne pravne pomoči, sklepi o davčni izvršbi, odločbe o odmeri nadomestila za stavbno zemljišče, odločbe o denacionalizaciji itd.
Upravno sodišče odloča predvsem o sporih s področja:
- odmere davkov, na primer dohodnine,
- davčnih izvršb,
- gradbenih dovoljenj,
- varstva okolja,
- geodetskih odločb itd.
Upravni spor lahko sprožite zoper dokončni upravni akt, s katerim je bil končan upravni postopek. V primeru, ko organ ni izdal odločbe, se pred Upravnim sodiščem s tožbo praviloma zahteva izdaja odločbe.
Pot do upravnega spora pri gradbenem dovoljenju
Pot do upravnega spora v primeru, ko se udeleženec ne strinja z odločbo o gradbenem dovoljenju:
- odločba upravne enote,
- pritožba - vloži se pri upravni enoti, o njej odloča Ministrstvo za okolje in prostor,
- odločba Ministrstva za okolje in prostor,
- stranka sproži upravni spor na sodišču (tožena je RS).
Primer Vid se ne strinja z odločbo, s katero je bila zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja. S pritožbo na Ministrstvu za okolje in prostor ni uspel. Vid na Upravno sodišče vloži tožbo proti RS, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor (to je izdalo odločbo na 2. stopnji).
Udeleženci v upravnem sporu
Tožeča stranka ali tožnik = oseba, na katero se nanaša dokončni upravni akt.
Tožena stranka ali toženec = država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.
Primer Vid se ne strinja z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja. S pritožbo na Ministrstvu za okolje in prostor ni uspel. Vid na Upravno sodišče vloži tožbo proti RS, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor (to je izdalo odločbo na 2. stopnji).
Načelo zakonitosti v upravnem postopku
Načelo zakonitosti opredeljuje 6. člen ZUP-a, ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.
Odločanje v upravni zadevi ima materialni in procesni vidik, zato govorimo o materialni in procesni zakonitosti. Pri tem morajo posamični upravni akti temeljiti na splošni pravni normi materialnega upravnega prava, bistvo procesne zakonitosti pa je, da mora upravni organ upoštevati pravila upravnega postopka pri odločanju (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 1. knjiga, str. 100 in 104).
Načelo zakonitosti je izraz delovanja pravne države in vezanosti uprave na zakon (Kovač in Jerovšek, 2023, str. 35 in 100). Temelj načela je v 2. členu Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna država, to načelo pa veže vse tri veje oblasti (tj. zakonodajno, izvršilno in sodno).
Izvršilno vejo oblasti, v katero spadajo tudi upravni organi, Ustava ureja v drugem odstavku 120. člena Ustave RS, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.
V okviru izvršilne veje oblasti, načelo zakonitosti posega tudi v hierarhijo pravnih predpisov, ki jo določena v 153. členu Ustave RS (Kovač in Kerševan, 2022, str. 99).
To načelo v upravnem postopku zagotavlja enakost pred zakonom in uresničuje pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kateri vključuje tudi pravico do odločanja v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso.
Kršitev zakonitosti ni le podlaga za pravna sredstva in sodno varstvo, temveč lahko pomeni tudi ustavno kršitev, zlasti kadar si organ zakon razlaga v nasprotju z Ustavo RS ali samovoljno odstopi od ustavljene prakse brez utemeljenega razloga (več o kršitvah načela zakonitosti v primerih Ravnanje upravnega organa, če drug organ deluje po njegovi presoji brez pravne podlage - Upravna svetovalnica in Novo odločanje po sodbi Upravnega sodišča zaradi odločb, izdanih na podlagi nezakonitih splošnih aktov? - Upravna svetovalnica) (Kovač in Kerševan, prav tam, str. 99).
Sodna praksa kot podlaga za odločanje
Sodna praksa v upravnem postopku ni formalen vir prava, saj predstavlja sekundarni ali t. i. dopolnilni vir, ki prispeva k enotni uporabi formalnih pravnih virov, jih pa ne nadomešča.
Viri prava, ki so v upravnem postopku zavezujoči, so le akti zakonodajalca oz. ustavodajalca, torej ustava, predpisi EU, ratificirani mednarodni sporazumi, zakoni in podzakonski akti, izdani na podlagi zakona. Ti akti predstavljajo primaren vir prava v upravnem postopku.
Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje in lahko vpliva na odločanje, če je sodišče v svoji sodbi uporabilo tehtne in prepričljive argumente pri svojem odločanju. Sodbe kot vir prava v upravnem postopku pomagajo pri konkretizaciji in razlagi prava ter omogočajo seznanitev s primeri, ki razrešujejo pravna vprašanja (VSRS, 2021).
Tak primer je najti tudi v sodbi UPRS I U 587/2020-10 z dne 30. 11. 2021 (točka 11 obrazložitve), ko se je sodišče pri odločitvi sklicevalo na ustaljeno sodno prakso glede pomena osebnih interesov pri določanju rezidentskega statusa po ZDoh-2.
Tukaj je tožnica izpostavila, da sodna praksa v Sloveniji ni formalen vir prava, temveč sekundarni, saj ne zavezuje sodišč pravno, ampak le argumentativno.
Sodišče je poudarilo, da imajo tehtni in prepričljivi argumenti iz sodne prakse vpliv na pravno argumentacijo pri odločitvah v odprtih zadevah.
Ta primer potrjuje vlogo sodne prakse kot vodilo pri razlagi prava in njenega prispevka k doslednosti ter enotni praksi odločanja upravnih organov.
Sprememba sodne prakse
Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oz. arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse (Galič, 2001).
Skladno z navedenim sprememba sodne prakse, četudi zakon ostane nespremenjen, vpliva na razlago predpisov v upravnem postopku, in sicer, če sodišče ustrezno utemelji razloge za spremembo.
Če torej nova sodna praksa (npr. zlasti to velja za sodno prakso Vrhovnega sodišča) pomeni spremenjen način uporabe materialnega prava, morajo to upoštevati tudi upravni organi, saj bodo sicer njihove odločbe, ob enakem pravnem in dejanskem stanju, praviloma odpravljene.
Primeri iz (nove) sodne prakse vežejo organe in sodišča pri odločanju v podobnih primerih, ampak ne formalno, temveč z močjo uporabljene argumentacije.
Pri tem pa je treba tehtati argumentacijo iz prejšnje in novejše sodne prakse.
Ob tem je treba je opozoriti, da le ena drugačna sodna odločitev, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, še ne pomeni nove ustaljene sodne prakse, na katero bi bili upravni organi in sodišča vezani.
Drugače je v primeru revizij, o katerih odloča Vrhovno sodišče, ki revizije dopusti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku).
Kako pripraviti vloženo vlogo oziroma tožbo
Da bi se podali v upravni spor, morate najprej zbrati vso potrebno dokumentacijo in jo skupaj s tožbo predložiti Upravnemu sodišču.
Na upravni spor se pripravite tako, da zberete vso pomembno dokumentacijo, ki se nanaša na vaš primer, ter jo skupaj s tožbo pošljete ali dostavite sodišču.
Koristno je, če si v časovnem zaporedju zabeležite dogajanje in pomembne stvari (gradivo) ter informacije, saj se jih boste kasneje v postopku lažje spomnili.
Zapišite in sporočite sodišču podatke o osebah, ki bi vedele kaj povedati o vaši zadevi (priče), predlagate lahko tudi izvedence.
Upravni spor se začne s tožbo, ki jo morate vložiti na Upravno sodišče osebno ali jo pošljete tja s priporočeno pošiljko.
Tožba mora vsebovati opis dogodka, vsa dokazila ter predlog, o katerem naj bi se sodišče odločalo.
V tožbi opišete situacijo, svoje navedbe podprete z dokazili (dokumentacijo) in postavite predlog, o katerem naj sodišče odloči.
Obvezne sestavine vloge
Vsaka vloga, ki jo oddate na sodišče, mora vsebovati podatke o:
- sodišču, ki obravnava zadevo,
- strankah v postopku in zakonitih zastopnikih (npr. če nastopa mladoletni otrok, še podatke o starših),
- sporni predmet (za kaj gre),
- ostale sestavine, ki jih v posameznem primeru zahteva zakon.
Vlogo morate praviloma lastnoročno podpisati in jo poslati na sodišče ali oddati na vložišču sodišča.
Pripraviti morate en izvod vloge za sodišče ter po en izvod za vsako stranko v postopku.
Poleg tega morate v tožbi:
- navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (ta akt morate v izvirniku, prepisu ali kopiji tudi priložiti tožbi),
- navesti tožbene razloge,
- navesti predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi oz. ugotovi njegova nezakonitost.
V primeru, ko organ ni izdal odločbe, se pred Upravnim sodiščem s tožbo praviloma zahteva izdaja odločbe.
Vsebina in obseg tožbe
Če tožbo pišete sami, se v njej osredotočite zgolj na bistvo problema.
V tožbi na kratko opišite razloge, zakaj se ne strinjate z odločitvijo organa, ki je odločbo izdal.
Opisovanje drugih dogodkov ali sporov, ki niso povezani z obravnavano zadevo, zgolj odvrne pozornost od bistva problema in ne vpliva na odločitev sodišča.
K tožbi priložite tiste dokumente, za katere menite, da podpirajo vaše razloge.
Daljša in obsežnejša tožba ne pomeni večje možnosti za uspeh v postopku.
Način vložitve in rok
Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek pred upravnimi organi.
Rok za vlaganje tožbe je 30 dni od prejema upravnega akta, s katerim je bil končan upravni postopek.
Tožbo morate vložiti neposredno pisno na sodišče ali priporočeno po pošti (v dveh izvodih in s priloženima dvema izvodoma izpodbijanega upravnega akta, v prepisu ali kopiji).
Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.
Tožba se po navadi vlaga pisno in priporočeno po pošti ali osebno na pristojnem sodišču.
Vlaganje prek elektronske pošte ni mogoče.
V določenih postopkih je možno elektronsko vlaganje prek portala eSodstvo (zemljiška knjiga, izvršba, postopki zaradi insolventnosti).
Potek postopka po vložitvi tožbe
Sodišče vas bo med postopkom sproti seznanjalo s tem, kar sledi.
Na upravno sodišče vložite tožbo. Zadeva se dodeli v reševanje sodniku.
Sodišče preizkusi, ali je vloga primerna za obravnavo (je razumljiva, vsebuje vse podatke, je plačana taksa).
Sodišče tožbo pošlje tožencu, ki ima do 30 dni časa za odgovor.
Sodišču mora predloži tudi upravni spis.
Upravni spis je skupek dokumentov, na podlagi katerih je upravni organ izdal izpodbijano odločbo.
Tako ima sodišče na razpolago vso dokumentacijo, ki je bila podlaga za odločitev v upravnem postopku.
Sodišče praviloma odloči po opravljeni glavni obravnavi, na katero povabi stranke ter morebitne priče, izvedence ipd.; v določenih primerih pa lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), npr. če sodišče odloča le na podlagi listin v spisu in se stranke strinjajo, da se glavna obravnava ne opravi.
Sodbo stranke prejmejo po pošti.
Vloga sodišča in odločanje
Sodišče praviloma odloča po sodniku posamezniku, v primerih, ki jih zakon posebej določa, pa v senatu treh sodnikov.
O upravnem sporu se odloča sodišče, in sicer v senatu treh poklicnih sodnikov, če gre za zahtevnejšo zadevo, drugače pa pri enostavnejših zadevah odloča sodnik posameznik.
Sodišče ugotavlja, ali je tožbeni predlog utemeljen.
Sodišče vas bo med postopkom sproti seznanjalo s tem, kar sledi. Vsa obvestila, vabila, dopise, zapisnike, sklepe in sodbo boste prejeli v pisni obliki (po pošti priporočeno ali navadno, na svoj naslov za vročanje ali drug naslov, ki ga sporočite sodišču).
Sodna obravnava in vedenje na sodišču
Obravnavo vodi sodnik, ki je oblečen v službeno oblačilo - črno togo.
Poleg sodnika sedi v razpravni dvorani še sodni zapisnikar, ki piše zapisnik o obravnavi.
Toga je posebno vrhnje oblačilo in je naslednjih barv: za sodnika črne, za odvetnika vijolične, za državnega tožilca sive in za državnega odvetnika zelene barve.
Za obisk sodišča se primerno oblecite in uredite.
Do sodnika, sodnega osebja in ostalih udeležencev postopka se vedite primerno in upoštevajte bonton.
Zastopanje in pravna pomoč
Sodišče vam lahko daje le informacije o poteku postopka, ne sme pa vam dajati pravnih nasvetov (npr. kaj naj storite, da boste uspeli s svojo zahtevo).
Če sami težko sestavite vlogo oziroma želite pravni nasvet, pomoč ali zastopanje v konkretnem postopku, je dobro, da vam pomaga oseba s pravnim znanjem.
Odločitev sodišča in končanje postopka
Za zaključek upravnega spora šteje sodna odločba ali sklep sodišča, ki ga sodišče pošlje strankam po pošti.
Upravni spor je zaključen z izdajo sodne odločbe (sodbe ali sklepa), ki jo sodišče pošlje strankam po pošti.
Zoper sodbo praviloma ni dopustna pritožba, zato postane takoj pravnomočna.
SODBA POSTANE PRAVNOMOČNA
Če sodišče vaši tožbi ugodi, najpogosteje odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.
To pomeni, da bo moral organ ponovno odločiti o vaši vlogi.
Vam kot stranki postopka ni treba vlagati nove vloge, ampak zgolj počakate na novo odločitev ali drugo dejanje v postopku (poziv, vabilo).
Med postopkom (do izdaje sodbe) lahko umaknete tožbo.
V tem primeru sodišče postopek s sklepom ustavi.
Trajanje upravnega spora
Povprečno upravni spor traja 6 do 12 mesecev.
Trajanje je odvisno predvsem od vrste in zapletenosti zadeve ter ravnanja strank v postopku.
Sodne takse in drugi stroški
Zakon o sodnih taksah določa višino sodne takse, ki jo je treba plačati v postopku upravnega spora.
V postopku upravnega spora je treba plačati sodno takso, ki je določena v Zakonu o sodnih taksah, in druge stroške (npr. stroški izvedenca ali stroški, ki so jih priglasile priče).
Sodno takso je treba plačati sodišču pred začetkom obravnave zadeve in jo praviloma pokriva stranka, ki predlaga oziroma začenja postopek.
Sodno takso praviloma plača tisti, ki predlaga (začne) postopek.
V večini postopkov mora biti sodna taksa plačana, preden sodišče začne z obravnavo zadeve!
Znesek sodne takse za postopek v upravnem sporu po tarifi št. 6111 znaša 148 evrov.
Za postopke na splošno znaša sodna taksa 148 EUR (tar. št. 6111), za posamezne vrste upravnih sporov pa so v Zakonu o sodnih taksah določeni tudi višji ali nižji zneski sodne takse.
Nekateri upravni postopki so izjeme in takse ni treba plačati. Takrat sodišče stranki ne pošlje plačilnega naloga za plačilo takse.
Poleg sodne takse obstajajo še stroški izvedenca ter prič.
Glede stroškov odvetnika in izvedenca vsaka stranka vnaprej krije svoje stroške.
Vsaka stranka vnaprej krije svoje stroške postopka (npr. stroške odvetnika, stroške postavitve izvedenca).
Stranke se lahko z odvetnikom dogovorijo o višini plačila, vendar bo sodišče stroške odvetnika priznalo le v višini, kot jo določa Odvetniška tarifa, kar je več, pa bo morala plačati stranka sama.
Če tožeča stranka uspe v postopku, ji stroške postopka povrne tožena stranka, sicer pa sama krije svoje stroške.
Načini plačila sodne takse
Sodno takso lahko plačate:
- z gotovino ali s plačilnimi karticami na vložišču oziroma blagajni sodišča,
- na transakcijski račun sodišča (npr. na banki, pošti, prek spleta).
Informacije o postopku in stanju zadeve
Sodišče po telefonu praviloma ne daje podatkov o stanju zadev ali podatkov v zvezi s postopkom.
Po telefonu ali z uporabo elektronskih komunikacij lahko udeležencem v postopku sodišče posreduje tiste podatke, ki so nujni za uspešno izvedbo postopka (npr. kdaj je razpisan narok).
