Kuhanje vode: koliko sladkorja je še sprejemljivo in kje se skriva največ?

Povprečen človek dnevno zaužije približno 17 čajnih žličk dodanega sladkorja, kar presega priporočene količine.

Strokovnjaki svetujejo, da v enem obroku ne zaužijete več kot 10 gramov dodanega sladkorja.

Še posebej velja biti previden pri sladkanih pijačah, saj so povezane s povečanim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2.

Koliko dodanega sladkorja je še sprejemljivo?

Za naravno prisotne sladkorje (na primer v sadju ali mleku) ni natančno določenih omejitev. Obstajajo pa jasnejša priporočila za dodani sladkor.

Ameriške prehranske smernice priporočajo, da odrasli omejijo vnos dodanega sladkorja na največ 10 gramov na obrok. Ameriško združenje za srce (AHA) je še strožje in priporoča, da dodani sladkor predstavlja največ 6 % dnevnega energijskega vnosa.

Dodani sladkorji: ta vrednost je enaka ali nižja od skupnega sladkorja. Na primer: izdelek lahko vsebuje 10 gramov sladkorja, od tega pa je le 1 gram dodanega sladkorja.

Naravni in dodani sladkor: kakšna je razlika?

Vaše telo večino sladkorjev predela podobno, vendar obstajajo pomembne razlike.

Živila, kot so sadje, zelenjava, stročnice in polnozrnata žita, vsebujejo kompleksne ogljikove hidrate in vlaknine. Ti se prebavljajo počasneje, zato ne povzročajo hitrih skokov krvnega sladkorja.

Dodani sladkorji (na primer beli sladkor, med, javorjev sirup ali agavin sirup) pa so enostavni ogljikovi hidrati in nimajo teh dodatnih koristi.

Na kaj morate biti pozorni?

Zmeren vnos sladkorja praviloma ni težava.

Sladkor in zobje

Sladkor, zlasti dodani, je eden glavnih dejavnikov za nastanek kariesa. Več kot ga zaužijete, večje je tveganje za poškodbe zob.

Živila z naravno prisotnim sladkorjem, kot sta sadje in mleko, praviloma manj škodujejo zobem, saj vsebujejo tudi zaščitne snovi, kot so vlaknine, voda in minerali.

Sladkor in bolezni srca

Povezava med dodanim sladkorjem in boleznimi srca obstaja, vendar ni povsem enoznačna. Nekatere raziskave kažejo jasno povezavo, zlasti pri sladkanih pijačah, druge pa manj.

Ker večina raziskav temelji na opazovanju, vzročno-posledična povezava še ni povsem dokazana.

Sladkor in sladkorna bolezen

Če že imate sladkorno bolezen, je nadzor nad vnosom sladkorja pomemben za stabilno raven glukoze v krvi.

Pri preprečevanju bolezni pa je slika bolj zapletena. Glavni dejavniki tveganja so genetika, premalo gibanja in starost. Dodani sladkor ni edini ali glavni vzrok.

Sladkor in zamaščena jetra

Nealkoholna zamaščenost jeter nastane, ko se v jetrih kopiči maščoba.

Nekatere raziskave kažejo, da lahko visok vnos fruktoze (zlasti iz sladkanih pijač) poveča tveganje. Tudi tu gre predvsem za povezave, ne za jasen dokaz vzroka.

Kako zmanjšati vnos sladkorja?

Če želite zmanjšati vnos sladkorja, začnite pri vsakodnevnih navadah.

V zadnjih nekaj letih se na televizijskih kanalih predvaja vse več kuharskih šovov, v katerih se v spretnostih vihtenja kuhalnic merijo ljubiteljski kuharji.

Pri tem nas vedno znova osupne obilica znanja in poznavanja različnih tehnik kuhanja, o katerih se nam pred ekrani niti ne sanja.

Ker pač govejo juho, pečenko in pražen krompir že znamo pripraviti, kakšne tehnike, ki nosijo ime po zapletenih francoskih frazah, pa so za nas skorajda znanstvena fantastika.

A bolj kot število usvojenih tehnik so tako, kot marsikje drugje, tudi v kuhinji potrebne dobre osnove kuharskega znanja; če so temelji dobro postavljeni, je namreč vedno mogoče dograjevati in se izpopolnjevati. V takih primerih je meja samo nebo.

Dejstvo je, da vsak, ki se loti branja recepta, ni enako dobro kuharsko podkovan in to bi morali pisci receptov še kako upoštevati.

Vse se začne že pri pravilnem branju kuharskih receptov. Tako kot pri navodilih za sestavljanje pohištva lahko tudi pri ogledu kuharskih receptov ob pozornem branju prihranite čas in številne frustracije kuharskega postopka.

Ko preberete recept, se prepričajte, da imate pri roki vse sestavine, ki jih potrebujete za pripravo želene jedi.

Prav tako preverite, ali imate na voljo zadostne količine in ali so sestavine hranjene na primerni temperaturi.

Seznanite se z vsemi podrobnostmi, pozorno preučite vse korake in si v glavi sproti sestavite načrt kuhanja, da boste vsaj približno znali predvideti, koliko časa vam bosta vzela sam postopek in priprava hrane.

Če je v pripravi predviden korak ali tehnika kuhanja, s katero niste seznanjeni ali z njo niste ravno domači, je to vaša priložnost, da jo poiščete na svetovnem spletu, si ogledate nekaj video posnetkov in jo morda celo nekajkrat povadite, preden jo zares uporabite za pripravo jedi za družino ali prijatelje.

2 NASVET: Rezanje čebule

Čebulo v kuhinji praviloma uporabljamo na dnevni bazi, zato je še kako pomembno, da jo znamo pravilno narezati.

Pri tem je po eni strani pomembno to, da jo uspemo narezati s čim manj solza.

Po nasvetu kuharskega mojstra Gordona Ramsayja, bi morali pri čiščenju ohraniti spodnji koren, saj naj bi bil zaradi žveplovih spojin ta kriv za naše solze.

Čebulo bi morali olupiti in jo prerezati na pol ter nato rezati proti korenu in okrog njega.

Ta bo tudi poskrbel, da se bo čebula držala skupaj.

Čebulo lahko režemo na debele ali tanke rezine, kolobarje, kocke ali pa jo drobno sesekljamo.

Pri rezanju na rezine ali kolobarje, večjih težav najbrž ne bo (pogoj je seveda dovolj oster nož!), na kockice pa čebulo najlažje narežemo tako, da jo prepolovimo in z odrezano ploskvijo položimo na delovno površino.

Z ostrim nožem v čebulo najprej delamo podolžne in navpične zareze vse do korenine, ki pa je ne prerežemo.

Nato z nožem večkrat vodoravno zarežemo v notranjost čebule do korenine (korenine ne prerežemo!).

3 NASVET: Osnove priprave kvašenega testa

Večina pekovskih izdelkov je pripravljenih s pomočjo kvasa, pecilnega praška ali sode bikarbone.

Če vaš recept vključuje pripravo testa z dodatkom kvasa, je dobro poznati naslednje značilnosti:

• Kvasovke se v testu hranijo s sladkorjem in škrobom.
• Ko narašča, proizvaja ogljikov dioksid, zaradi česar se testo zaradi zračnih mehurčkov dvigne oziroma vzhaja.
• Preveč toplote, sladkorja ali soli lahko uniči kvasovke, zato je pomembno, da skrbno sledite navodilom glede doziranja v receptu.
• Da bo kvas lepo vzhajal, potrebuje toplo, a ne vroče, okolje.

4 NASVET: Na kaj paziti pri pripravi biskvitnega testa?

Gre za testo, iz katerega pripravljamo torte, kolače, mafine in drugo pecivo, ki ga je mogoče hitro pripraviti, saj ne vključuje gnetenja in ne potrebuje časa za vzhajanje.

Dobro je vedeti, da je potrebno maslo in jajca iz hladilnika vzeti nekaj ur prej ter ju pustiti na sobni temperaturi.

Pri biskvitnem testu za vzhajanje običajno uporabimo pecilni prašek ali sodo bikarbono, da v testu nastanejo mehučki in ga med peko dvignejo.

Soda bikarbona je v testu ponavadi kombinirana s kislino, kot so jogurt, kis ali vinski kamen.

Iz vsebovanega ogljikovega dioksida nastajajo mehurčki, ki omogočajo, da se testo med peko dvigne.

Soda bikarbona reagira takoj, ko pride v stik z vlago, zato jo moramo v receptih običajno pomešati s suhimi sestavinami, preden jih dodamo tekočim.

Pecilni prašek pa že sam po sebi vsebuje kislino (v obliki vinskega kamna) in pecilno sodo skupaj.

Ko enkrat pride v stik z vlago, ti dve sestavini začneta ustvarjati plinaste mehurčke.

5 NASVET: Meso, ki te ljubim, meso

Ni malo takih, ki si brez konkretnega kosa mesa ne predstavljajo kosila ali večerje.

Seveda je na voljo pestra paleta načinov priprave najrazličnejših vrst mesa in od okusa ter preferenc posameznika je odvisno, katerega bo izbral.

Vsekakor si vsak želi, da bi njegovo meso tudi po termični obdelavi ostalo sočno in okusno.

To lahko dosežemo tako, da ga pred pečenjem namočimo v marinado iz treh meric vode, četrtine merice soli in četrtine merice sladkorja.

V omenjeni marinadi ga pustimo uro ali dve in ga nato pred peko osušimo, da bo med pečenjem dobilo hrustljavo skorjico.

6 NASVET: Kako pripraviti okusen steak?

Sočen, ravno prav pečen steak, z lepo rjavo skorjico je zagotovo želja marsikaterega ljubitelja mesa.

Priprava se na prvi pogled zdi zelo preprosta, a ni čisto tako, saj se pogosto pripeti, da je meso suho, prepečeno ali trdo.

Skrivnost dobrega, mehkega in sočnega zrezka se začne s pravilnim nakupom in predpripravo.

Za okusen, sočen in mehek steak potrebujemo dober kos mesa, na primer rostbif, pljučno pečenko, hrbet s kostjo.

Poleg tega mora biti izbrani kos mesa tudi dobro uležan.

To pomeni, da ko v meso potisnemo prst, se mora nežno vdati in ohraniti viden odtis (jamico).

Pri začimbah za steak ni potrebno na veliko filozofirati, saj mora biti v ospredju pristen okus mesa. Dovolj bosta torej že sol in sveže mleti poper.

In ker mesa ne moremo začiniti od znotraj, je pomembno, da ga dobro začinimo od zunaj.

Če hočemo, da bo imel steak na površini lepo skorjico, v notranjosti pa bo sočen in rožnat, ga nikoli ne položimo na vročo ponev neposredno iz hladilnika.

Steak moramo položiti na dovolj vročo ponev oziroma žar in ga na hitro popeči z obeh strani, nato pa ga pečemo na vsaki strani na srednji temperaturi še približno 10 minut.

Pri tem ga nikoli ne smemo prebadati ali celo zarezati vanj z nožem, da bi preverili, koliko je zapečen v notranjosti.

S tem namreč iz mesa iztečejo dragoceni sokovi.

Ko je steak pečen, ga je potrebno pustiti počivati nekaj minut, da se mesni sokovi lepo porazdelijo, nato pa ga postrežemo.

7 NASVET: Na kaj paziti pri pripravi piščanca?

Pri nakupu, shrambi in kuhanju piščančjega mesa je dobro upoštevati kopico praktičnih nasvetov.

Ko kupujemo svežega piščanca v trgovini, je vedno potrebno preveriti datum zakola oziroma pakiranja - le tako bomo namreč imeli možnost kupiti svež izdelek.

No, za popolno svežino se bo še bolje odpraviti do kakšnega kmeta, ki redi kokoši za zakol.

Pri pripravi piščančjega mesa je potrebno paziti še:

• Kuhanega piščanca nikoli ne puščamo na sobni temperaturi dlje kot dve uri.
• Prav tako ne puščamo surovega ali zamrznjenega piščanca na sobni temperaturi, če ni potrebno.
• Najbolje je uporabiti sveže, nezamrznjeno meso, ki ga po nakupu lahko shranimo v najbolj hladni del hladilnika in ga porabimo v dveh dneh od nakupa.
• Zamrznjenega piščanca odtalimo v hladnilniku ali, če se res mudi, uporabimo nastavitev za odmrzovanje v mikrovalovni pečici ter pozorno spremljamo taljenje.
• Pravilen razrez piščanca je nekaj, kar tudi mnogim izkušenim ljubiteljskim kuharjem še vedno povzroča težave.
• Narezane surove kose piščanca speremo pod hladno vodo in jih osušimo s papirnatimi brisačami, preden jih uporabimo v kuhi.
• Ali je piščančje meso prekuhano/preprečeno do sredine oziroma do kosti, lahko preverimo tako, da naredimo zarezo v najdebelejši kosa mesa.
• Če iz zareze tečejo prozorni sokovi, je piščanec dovolj kuhan, če rožnati, ga je potrebno še pustiti na ognju.
• Ko mariniramo piščanca, te marinade ne uporabljamo kot omake med kuhanjem ali polivko med peko.

8 NASVET: Hrustljava riba

Ljubitelji rib imate na izbiro številne načine in tehnike priprave ribjih jedi.

Najbolj enostavni sta zagotovo riba z žara in riba pečena v pečici.

Na žaru je najbolje peči kar celo ribo, ker je boljšega okusa kot fileji.

Najprej jo je potrebno dobro očistiti, oprati in posušiti, na obeh straneh narediti nekaj prečnih rezov za vpijanje sokov in poznejše enakomerno pečenje, dobro naoljiti z olivnim oljem, na obeh straneh posoliti ter dodati še druge začimbe (limono, česen, peteršilj).

Notranjost trebuha lahko napolnimo tudi z zelenjavo in s polovicami limone ali pomaranče.

Ko ribo pečemo v ponvi ali na žaru, jo moramo pustiti dovolj časa, da se resnično speče, preden jo začnemo obračati.

Izjemno okusna in sila enostavna ter hitra je tudi priprava ribe v pečici.

Očiščeno jo dobro splaknemo pod tekočo vodo, osušimo in z obeh strani naredimo približno tri prečne zareze, da bo toplota med peko lažje prišla do mesa.

Nato ribo z obeh strani naoljimo in pokapamo s svežim limoninim sokom.

Solimo in popramo ter po želji dodamo še sesekljan česen in peteršilj.

Tako pripravljeno jo lahko položite na papir za peko v pekaču in 20 minut pečete v dobro ogreti pečici.

V pečici bodo izjemno okusni obrok tudi fileji; če bodo imeli kožo, pazite samo, da bo ta na dnu papirja za peko na pekaču.

9 NASVET: Osnove priprave testenin

Čeprav se kuhanje testenin zdi sila preprost način priprave hrane (navsezadnje so najbolj priljubljena hrana študentov), pa temu ni ravno tako.

Pri pripravi bi namreč morali biti še posebej pozorni na naslednje stvari:

• Prepričati se moramo, da smo na štedilnik pristavili zadostno količino vode v dovolj velikem loncu glede na količino testenin, ki bi jih radi pripravili.
• Testenine namreč potrebujejo veliko prostora med kuho.
• Preden dodamo testenine, naj bo voda resnično vrela.
• Vodi lahko dodamo jedilno žlico olja, ki bo preprečilo, da bi se testenine zlepile med seboj, ni pa to nujni korak.
• V vrelo vodo vedno dodamo samo eno vrsto ali obliko testenin.
• Različne oblike so običajno različnih debelin in dolžin, zato bodo verjetno imele različne čase kuhanja.
• Testenine so pripravljene, ko so dovolj mehke, da lahko ugriznete vanje, a še vedno rahlo čvrste ob ugrizu. Z drugimi besedami - pripravljene morajo biti 'al dente'.
• Če jih boste prekuhali, jih lahko sicer še vedno jeste, a bodo mehkejše in verjetno tudi bolj sluzaste.
• Kuhane testenine odcedite v cedilo v umivalnik. Izperite le, če boste pripravljali hladno testeninsko solati.
• Škrob, ki prekriva zunanjo stran vaših testenin namreč lahko pomaga, da se jih omaka bolj oprime.
• Pripravite testeninski obrok tako, da uporabite omako in dodate zelenjavo in/ali sir.
• Prav tako lahko dodate tudi pečenega ali praženega piščanca ali meso.
• Poskusite lahko še s kuhanimi kozicami ali drugim morskim sadjem.
• Polnjene testenine, kot so ravioli in tortelini, so enostaven način, kako obogatiti vašo testeninsko jed v pravi obrok.
• Enostavno jih skuhate, prelijete z enostavno omako in kosilo je pripravljeno.

10 NASVET: Kuhanje riža

Tudi kuhanje običajnega riža ne bi smelo biti posebej težka naloga, čeprav se marsikateremu ljubiteljskemu kuharju in kuharici velikokrat zgodi, da se prilepi na dno lonca, je premalo kuhan ali povsem razkuhan.

Osnovno pravilo kuhanja riža je pravilna predpriprava.

Količino riža, ki ga želimo kuhati, je potrebno najprej namreč postaviti v cedilo in ga dobro sprati pod hladno tekočo vodo, da odstranimo škrob.

Nato ga položimo v dovolj velik lonec in skuhamo v vodi.

Pri tem se držimo pravila 1 merica riža, 2 merici vode.

Počakamo, da voda zavre, nato dodamo ščep soli in zmanjšamo ogenj na rahlo vrenje, lonec pokrijemo in riž kuhamo 15 do 20 minut.

Odstavimo in pustimo počivati približno 10 minut ter postrežemo.

A pozor! Ta način priprave velja za običajni dolgozrnati beli riž.

Zavedati se je potrebno, da različne vrste riža zahtevajo različne postopke in dolžine priprave.

Kje se skriva največ sladkorja?

Veste koliko sladkorja pojeste? Ste prepričani?

Veliko ljudi se ne zaveda koliko sladkorja zaužije tekom dneva, saj ne vejo, da ni prisoten le v čokoladi, sladoledu ter drugih sladkarijah.

Obstajata dve vrsti sladkorja. Sladkor v naravni obliki, kot je recimo laktoza v mleku, in dodani sladkor, kot je namizni sladkor (saharoza) ter v raznih koncentriranih oblikah kot so sadni sokovi.

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije lahko ženske na dan zaužijejo približno 5-6 čajnih žličk (25 g) umetno dodanega sladkorja, moški pa 7-8 žličk (35 g).

Vas zanima, kje vse se skriva sladkor?

Svetovna poraba sladkorja se je v zadnjih petdesetih letih potrojila.

Ker ga je prehrambna industrija dodajala v vso predelano hrano, je morala najti poceni sladkor, in to je bil koruzni sirup, ki je v Evropi za zdaj manj navzoč kot v ZDA in Kanadi.

Živilska industrija dodaja živilom čedalje več sladkorja, česar se večina potrošnikov ne zaveda, saj gre večinoma za skrite sladkorje.

Sladkor je popolnoma nepotreben del naše prehrane, saj nima hranilne vrednosti, ne daje občutka sitosti, ima veliko “praznih” kalorij in je zelo pomemben dejavnik pri razvoju različnih bolezni, predvsem sladkorne bolezni in debelosti.

Katere hrane se je bolje izogibati?

Sladkor najdemo v mnogih živilih, kjer se niti ne zavedamo, da ga vsebujejo.

Proizvajalci ga dodajajo v številne izdelke, med njimi celo juhe, omake, solatne prelive, kruh in še bi lahko naštevali.

Sadni sokovi, jogurti, kosmiči, kečap, živila, ki jih uporabljamo vsak dan, vsebujejo sladkor, in ko začnemo natančno spremljati, koliko ga pojemo, naš odnos do sladkorja ne more ostati več enak.

Celo hrana, ki naj bi bila dietna in hrana z manj maščobami, vsebuje velike količine sladkorja.

Berite deklaracije! Najbolj točne podatke o vsebnosti različnih hranil v živilu vam bo povedala deklaracija. Zato berite deklaracije!

Odkrijte koliko sladkorja se skriva v določenem živilu.

Predvsem bodite pozorni na sestavine, ki imajo končnico -oza: glukoza, saharoza, fruktoza, laktoza, maltoza, saj so to vse oblike sladkorja.

Višje na seznamu, kot so navedene te sestavine, več sladkorja ta izdelek vsebuje.

Pol litrska plastenka vode z okusom vsebuje tudi do 30g sladkorja, kar lahko enačimo s sedmimi čajnimi žličkami sladkorja.

Z eno samo popito plastenko vode tako zagotovite tretjino dnevno priporočene doze sladkorja.

Učinek popite pol litrske plastenke je enak učinku zaužitih treh krofov prelitih s čokolado.

Sadni sokovi so ravno tako slaba izbira kot pitje drugih sladkanih pijač, saj imajo prav tako visoko vsebnost sladkorja.

Celo več, naravni pomarančni in drugi sokovi ter smutiji so celo slabši, saj so polni fruktoze.

100 % sadni sok vsebuje namreč več sladkorja kot tako zelo nezdrava gazirana pijača.

Tako na primer 250 ml jabolčnega soka običajno vsebuje 110 kalorij in 26 g sladkorja, 250 ml najbolj znane gazirane pijače pa 105 kalorij in 26,5 g sladkorja.

Gazirane sladkane pijače so za zdravje vse prej kot koristne, saj nimajo nutricionistične vrednosti in vsebujejo ogromne količine sladkorja.

So glavni krivec za debelost med mladimi.

V večini so te pijače le koktajl umetnih barvil, sladkorja in dugih kemikalij.

Najbolj znana gazirana pijača na svetu ima na 250 ml 27 g sladkorja.

Alkohol je prava kalorična bomba, saj vsebuje kar 7 kalorij na gram!

Torej imajo več kalorij le maščobe, ki jih imajo 9.

Vendar kalorije same po sebi niso največji problem.

Težava je v tem, da večina alkoholnih pijač vsebuje večinoma prazne kalorije, ki samo redijo, ne vsebujejo pa nobene hranilne snovi.

Poleg tega pa se alkohol presnavlja hitreje kot druga živila in v veliki meri spodbuja tek, saj ima zelo visok glikemični indeks.

Največ kalorij imajo žgane pijače in koktejli.

Pivo vsebuje manj kalorij kot vino ali žgane pijače,vendar pa vsebuje zelo visok glikemični indeks, ki je glavni razlog za t.i. pivski trebuh.

Sadni jogurti vsebujejo občutno več sladkorja kot navadni.

Navadni jogurti vsebujejo od 3 do 5 g sladkorja (oziroma laktoze iz mleka) v 100 g, sadni pa od 10 do 14 g.

Glede na to, da običajno pojemo vsebino celega lončka oz. embalaže, s tem zaužijemo tudi primerno večjo količino sladkorja.

Tako lahko le z enim sadnim jogurtom pojemo tudi več kot 35 g sladkorja, kar pa je približno 7 čajnih žličk.

Hitro pripravljena hrana je predelana in vsebuje velike količine ogljikovih hidratov, nezdravih maščob, soli in dodanih sladkorjev.

Če jemo veliko hitre hrane, postanemo od nje odvisni, krivec za to pa je sladkor.

Najdemo ga povsod, celo tam, kjer mislimo, da ga ni: v kečapu, kruhu, mesu za hamburgerje ter v vsej drugi predelani hrani.

Kosmiči za zajtrk so prava sladkorna bomba.

Nekateri kosmiči vsebujejo na 100 g tudi 30 g sladkorja.

To je enako, kot, če bi za zajtrk pojedli šest 5 g kavnih vrečk sladkorja.

V povprečju pa vsebujejo nekje 22 g sladkorja.

Voda z okusom, marmelade in vsakdanji sladkor

Namesto sladkim pregreham se raje odpovejte vodi z okusom.

Vsak dan morate zaužiti čim več vode, vendar ne tiste z okusom

To, da je za zdravje organizma potrebno spiti vsaj liter vode na dan, ste najbrž slišali že milijonkrat, razlika pa je v tem, ali pijete vodo, kateri so dodani različni sadni okusi.

Nekatere izmed njih zadržujejo namreč toliko sladkorja, kot ga vsebuje poln krožnik krofov s čokolado.

V vodi z okusom tudi do 30 gramov sladkorja!

Pol litrska steklenička najbolj priljubljene vode z okusom limone in limete vsebuje 27, 5 gramov sladkorja, ki ga lahko enačimo s sedmimi čajnimi žličkami sladkorja.

Z eno sami popito steklenički vode z okusom tako zagotovimo tretjino dnevno priporočene doze sladkorja.

Učinek popite pol litrske plastenke vode z okusom pa je enak učinku zaužitih treh krofov prelitih s čokolado.

Oglaševanje potrošnike zavaja

Čeprav voda z okusom obljublja “osvežitev in hidratacijo, ki je obogatena z okusom” imajo te vode pravzaprav veliko več sladkorja kot nekateri posladki.

Proizvajalci so zato velikokrat tarča kritik zaradi oglaševanja, saj potrošnikov ne opozararjajo, da imajo take vode z okusom v sebi ogromno sladkorja.

Tako je npr. velik proizvajalec Coca-Cola umaknil reklamo v kateri svojo vodo z okusom predstavlja kot “hranljivo in zdravo”, saj je bilo v eni steklenički kar 30 gramov sladkorja.

Pred nakupom se pozanimajte o vsebnosti sladkorja

Nekateri proizvajalci se zato izgovarjajo na etikete, kjer se lahko potrošnik natančno seznani s tem, kakšne so sestavine in koliko kalorij ter sladkorjev določen napitek vsebuje.

Tam Fry, član Nacionalnega foruma za debelost pravi, da lahko uživanje presladke vode z okusom v veliki meri vpliva na otrokovo debelost in zdravje zob, zato bi se je morali otroci vsekakor izogibati.

Če ste se do sedaj odrekali sladkim pregreham, brez slabe vesti pa popili pol litra vode z okusom, raje prej preberite, koliko sladkorja vsebuje.

Kuhanje marmelade: koliko sladkorja je dovolj?

Čeprav zasledimo izraz marmelada šele proti koncu 13. stoletja, vemo, da so se z njo sladkali že stari Grki in Rimljani.

A zaradi visoke cene sladkorja iz sladkornega trsa so jo poznali le premožni.

Spominjam se časov, ko sem še kot deklica z mamo kuhala slivovo marmelado.

Čakanje, da bo gotova, se mi je vedno zdelo dolgo, a nikakor dolgočasno.

Spomnim se tudi svojega nona, ki je vsako leto kuhal figovo marmelado.

Bila je tako sladka, da smo jo komaj jedli, sam pa si jo je s slastjo vmešal v kisel jogurt ali namazal na kruh.

Čar marmelad nas povezuje z otroštvom.

Najbolje je, da si pripravimo malo marmelad, a teh slastnih, da nam bodo hitro kopnele.

Zato danes kuhamo marmelade v nižjih, širših kozicah ali posodah, kratek čas in v manjših količinah naenkrat, da tako ohranimo bogastvo hranilnih snovi, ki ga sadje vsebuje.

Posoda za pripravo marmelad naj bo nizka, širša.

Odlično se izkaže takšna iz nerjaveče kovine z debelejšim dnom, nikakor pa poškodovana emajlirana posoda.

Za mešanje vsebine uporabljamo dolge lesene kuhalnice.

Za polnjenje marmelad v kozarce je priporočljiva uporaba širšega lija in zajemalke.

Potrebujemo tudi več čistih kuhinjskih krp in papirnate brisače.

Za marmelado sadje pretlačimo, da dobimo enotno sadno kašo.

Uporabimo le zdravo sadje.

Iz gnilega, obrezanega, plesnivega in potolčenega nam ne bo nikoli uspelo pripraviti dobrote, ki bi bila okusna in predvsem obstojna.

Plesni se namreč razraščajo tudi v notranjost sadeža, četudi obrežemo nagniti del.

Visoka temperatura večinoma uniči škodljive mikroorganizme, ne pa tudi spor in toksinov plesni, med katerimi so številni rakotvorni.

Sadje, ki ga oberemo zjutraj, vsebuje več vitaminov, veliko manj pa v opoldanski vročini.

Najbolje je, da se po obiranju takoj lotimo priprave marmelad, kar je ključno pri občutljivih sortah (jagodičje).

Nezrelo prav tako ni primerno, saj nima pravega okusa, dodati moramo več sladkorja in shranek prehitro želira.

Zato za marmelade uporabljamo raje manj zrelo sadje ali pa zrelemu s polno aromo dodajamo takšno z več kisline in pektina.

Sadje, bogato s pektinom, je jabolko, kutina, črni in rdeči ribez, kosmulje, brusnice, sadje z malo pektina so češnje, breskve, jagode in hruške.

Zadnjemu pri pripravi običajno dodamo nekaj jabolčnega soka ali jabolko.

Pri sadju, ki nima dovolj lastne kisline, dodamo tudi limonin sok.

Sok limone zadošča za 1,5 kg takega sadja.

Primernejši je beli sladkor, saj rjavi pogosto prida marmeladi okus po prismojenem.

Količina je odvisna od okusa posameznika in potrebe po zagotavljanju obstojnosti izdelka.

Primerni so le stekleni kozarci s pokrovom na navoj ali z zapiranjem na patent, ki jih ponekod v prodajalnah še dobimo.

Vse kozarce je treba pred uporabo temeljito oprati, očistiti vseh starih nalepk in sterilizirati.

To storimo tako, da v višji lonec vlijemo malo vode, vanj vložimo odprte kozarce obrnjene narobe, posebej dodamo še pokrovčke in pokrito segrevamo do vrenja.

Nato zmanjšamo ogenj in tako pustimo v pari še 10 minut.

Lahko pa kozarce in posebej pokrovčke postavimo v pečico, segreto na 90 stopinj in tam pustimo prav tako 10 minut.

Sadje očistimo, po potrebi večje kose narežemo in preložimo v kozico.

Pri sadju z malo vode dodamo tudi nekaj žlic vode ali soka, vendar večja količina vode (recepti s sladkorno raztopino) zahteva daljši čas kuhanja.

Osnova pri kuhanju marmelade je hitro segrevanje sadja v odprti posodi pri visoki temperaturi, ob primernem razmerju med sladkorjem, pektinom in sadnimi kislinami.

Segrevanje je potrebno tudi zaradi uničenja mikroorganizmov, čeprav je pri tem pomemben dejavnik tudi sladkor.

Pri dolgotrajnem segrevanju sadja se tvorijo nove aromatične snovi, ki sčasoma prekrijejo osnoven svež okus po sadju.

Pri predolgem kuhanju se začne tudi pektin razgrajevati in želiranje ni več mogoče.

Ko sadna kaša zavre, jo pretlačimo (pri džemu to storimo le pri večjih kosih sadja, za žele pa sadno kašo precedimo, uporabimo le sadni sok), po želji dodamo želirni sladkor ali le sladkor.

Kuhamo nekaj minut, dokler ne dosežemo stopnje želiranja.

To ugotovimo z želirnim preizkusom.

Želiranje nastopi, ko termometer pokaže 105 stopinj celzija.

Druga možnost je preizkus na krožniku, tako da kanemo kapljico mešanice na hladen krožnik in potegnemo s kuhalnico po kapljici.

Če se marmelada ne razleze in ostane na svojih „bregovih“, je primerna za polnjenje.

Podoben je preizkus s kapljico mešanice, ki je tokrat ne razmažemo, temveč krožnik postavimo na hladno.

Marmelado, džem ali žele polnimo še vroče v sterilizirane vroče kozarce, po potrebi očistimo rob s čisto mokro kuhinjsko brisačo in privijemo steriliziran pokrovček.

Zaprt kozarec obrnemo na glavo za tri minute, nato sledi hlajenje.

Hitrejše ohlajanje sadnega shranka ohrani več hranilnih snovi.

Marmelade, džeme in želeje shranjujemo na hladnem in temnem prostoru.

Če smo jih skrbno pripravili, potem jih lahko skladiščimo nekaj let.

Osnovno razmerje: koliko sladkorja na kilogram marelic

Pri klasični marelični marmeladi se pogosto uporablja od 500 do 700 gramov sladkorja na kilogram očiščenih marelic.

To je za današnji okus že precej sladko, vendar daje marmeladi dobro obstojnost in lepo mazavo strukturo.

Starejši recepti so pogosto šli še višje, tudi do razmerja ena proti ena, torej kilogram sladkorja na kilogram sadja.

Takšne marmelade so obstojne, goste in zelo sladke.

Za bolj sadno različico je dober začetek približno 400 do 500 gramov sladkorja na kilogram očiščenih marelic.

Pri zelo sladkih, zrelih in aromatičnih marelicah lahko količino znižamo na okoli 300 do 400 gramov.

Pri tem pa se moramo zavedati, da bo marmelada manj obstojna, bolj občutljiva po odprtju in praviloma manj gosta, če ne dodamo pektina ali je ne kuhamo dlje.

Zelo malo sladkorja zahteva drugačen pristop

Marmelada z manj sladkorja ni samo klasična marmelada z odvzetim sladkorjem.

Potrebuje bolj čiste kozarce, krajše shranjevanje, pogosto tudi hladnejši prostor in več pozornosti po odprtju.

Če jo kuhamo za hitro porabo, je to odlična izbira.

Če želimo, da stoji v shrambi do naslednjega poletja, moramo biti bolj previdni.

Zrelost marelic močno spremeni recept

Marelice niso vsako leto enake.

Po sušnem, sončnem obdobju so lahko bolj aromatične in sladke.

Po deževju so pogosto bolj vodene.

Zgodnje sorte imajo lahko drugačno razmerje med sladkorjem in kislino kot pozne.

Tudi plodovi z istega drevesa niso povsem enaki, saj tisti na sončni strani dozorijo prej.

Za marmelado so najboljše zrele, dišeče marelice, ki niso gnile in niso vodeno prezrele.

Rahlo mehki plodovi dajo lep okus.

Povsem razpadajoči plodovi pa lahko hitro prinesejo neprijeten priokus in slabšo obstojnost.

Če so marelice zelo kisle, bo marmelada z malo sladkorja ostra.

Če so zelo sladke, lahko preveč sladkorja prekrije njihov značaj.

Zato se splača sadje poskusiti pred kuhanjem.

Žlica surovega sadja pove več kot star recept v zvezku.

Poškodovane marelice niso samodejno slabe

Marelice po toči ali udarcih lahko še vedno uporabimo, če so zdrave.

Poškodovane dele izrežemo, gnile in plesnive plodove zavržemo.

Marmelada ni način, da rešimo sadje, ki se je že pokvarilo. Je način, da uporabimo zrele in manj lepe plodove, ki so še vedno dobri.

Sladkor in kuhanje marmelade

Marelice imajo nekaj naravnega pektina, vendar ne toliko kot na primer jabolka ali ribez.

Zato se marelična marmelada brez pomoči včasih kuha dlje, da se zgosti.

Daljše kuhanje izpari vodo, a lahko tudi potemni barvo in nekoliko spremeni svež okus sadja.

Limonin sok pomaga pri ravnotežju okusa in pri želiranju, posebej če uporabimo pektin.

Pri sladkih marelicah je nekaj limoninega soka skoraj vedno dobrodošlo.

Marmelada postane živahnejša, manj težka in manj dolgočasno sladka.

Želirni sladkor ni nujen, je pa praktičen

Želirni sladkor vsebuje pektin in pogosto tudi kislino, zato marmelada hitreje doseže gostoto.

Različice 2:1 ali 3:1 pomenijo, da uporabimo manj sladkorja glede na sadje.

To je praktično, če želimo bolj sadno marmelado in krajši čas kuhanja.

Pri tem je treba natančno upoštevati navodila na embalaži, saj razmerja niso pri vseh izdelkih enaka.

Če uporabljamo navaden sladkor, imamo več klasičnega nadzora, vendar mora marmelada dovolj dolgo vreti.

Če uporabljamo pektin posebej, lahko sladkor prilagodimo, a je natančnost pomembna.

Gostota ni odvisna samo od sladkorja

Mnogi dodajo več sladkorja, ker se jim zdi marmelada preredka.

A redkost je pogosto posledica preveč vodnatih marelic, prekratkega kuhanja ali prevelike količine sadja v loncu.

Marmelado je bolje kuhati v širši posodi, kjer voda hitreje izpareva.

Manjše količine se lažje zgostijo in ohranijo boljšo barvo.

Preizkus gostote naredimo na hladnem krožniku.

Žličko marmelade kanemo na krožnik, počakamo minuto in potegnemo s prstom ali žlico.

Če se sled ne zapre takoj, je marmelada blizu prave gostote.

V loncu se vedno zdi redkejša, ker je vroča.

Po ohlajanju se še zgosti

Marelična marmelada se po polnjenju in hlajenju pogosto dodatno učvrsti.

Zato ni dobro pretiravati s kuhanjem.

Pregosto kuhana marmelada izgubi svežino, postane temnejša in težje mazava.

Za dolg rok trajanja šteje tudi čistoča

Manj sladkorja pomeni večjo odgovornost pri pripravi kozarcev.

Ti morajo biti dobro oprani in ogreti, pokrovčki brez poškodb, marmelada pa naj gre v kozarce vroča.

Rob kozarca pred zapiranjem obrišemo, kozarce dobro zapremo in jih pustimo, da se počasi ohladijo.

Po odprtju marmelado hranimo v hladilniku.

Različice z manj sladkorja porabimo hitreje.

Če se pojavi plesen, neprijeten vonj ali mehurčenje, marmelade ne uživamo.

Najboljši domači odgovor je vmes med okusom in varnostjo

Za večino domačih kuharjev je najbolj uporabno razmerje med 400 in 600 grami sladkorja na kilogram očiščenih marelic.

Pri zelo sladkih marelicah lahko začnemo nižje.

Pri kislih, vodnatih ali manj aromatičnih plodovih je bolje dodati več sladkorja ali uporabiti pektin.

Če želimo marmelado za dolgo shranjevanje v shrambi, naj ne bo preskromna s sladkorjem, razen če natančno uporabljamo želirno sredstvo in poskrbimo za brezhibno pripravo.

Marelična marmelada je najboljša takrat, ko ima še okus po sadju.

Sladkor naj ga podpira, ne prekrije.

Zato se splača začeti z razumnim razmerjem, sadje med kuhanjem pokušati in recept prilagoditi sezoni.

Marelice ne pridejo vsako leto z enako sladkostjo.

tags: #kuhanje #voda #koliko #sladkorja