Najboljša jed v Sloveniji: prekmurska gibanica in bogastvo slovenske kuhinje

Slovenija je pokrajinsko zelo raznolika dežela. Na severovzhodu leži Panonska ravnina, na vzhodu Dolenjsko gričevje, na jugu Kras in Jadransko morje, na zahodu pa hribovit alpski svet.

V Sloveniji lahko različne okuse in jedi spoznavate v kar 24 gastronomskih pokrajinah in treh vinorodnih deželah. Slovenska kulinarika se je razvijala skozi stoletja - tudi pod vplivi kuhinj sosednjih držav, kar je vodilo do razlik med jedmi.

Čeprav nekoč na Slovenskem mize niso bile tako bogato obložene kot danes, je marsikdo iz še tako skromnih sestavin ustvaril okuse, jedi pa so se ohranile vse do danes.

Prekmurska gibanica je najboljša slovenska jed

Slovensko kulinariko je prečesal svetovni spletni atlas hrane TasteAtlas. Portal je sestavil 93 jedi, ki jih je uvrstil na lestvico najboljših in najslabših.

Na prvo mesto se je zavihtela prekmurska gibanica, tradicionalni posladek iz Prekmurja.

Prekmurska gibanica je prava kulinarična ikona slovenske tradicionalne kuhinje in izjemen primer večplastnega bogastva okusov, ki izvirajo iz srčnega dela Prekmurja.

To razkošno pecivo sestavlja več izmeničnih plasti sočnih jabolk, mletih orehov, makovih semen, skute in pogosto tudi rozine, vse skupaj pa je ujeto med tanke plasti testa.

Vsaka plast je ročno zložena, kar odraža natančnost, potrpežljivost in spoštovanje tradicije, ki se prenaša iz roda v rod.

Prekmurska gibanica ni le sladica - je simbol praznovanj, porok, velikih družinskih srečanj in kulturnih dogodkov.

Zaradi svoje edinstvenosti, bogatega okusa in zapletene priprave, ji je Evropska unija dodelila oznako Zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP) - s čimer je zaščitena kot ena najdragocenejših kulinaričnih dediščin Slovenije.

Ime naj bi dobila po narečnem izrazu za gubo ("güba"), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja.

Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo (“gibâničnik”, “gibâničnjak”) in peka (“gibâničar”).

Najboljše slovenske jedi po lestvici TasteAtlas

Priljubljena spletna platforma TasteAtlas, ki je bila ustanovljena leta 2018, je namenjena raziskovanju in promoviranju lokalne hrane ter kulinarične dediščine po vsem svetu.

Uporabnikom ponuja vodnik po tradicionalnih jedeh, pijačah in lokalnih specialitetah.

Osredotoča se na jedi, ki so globoko zakoreninjene v lokalni kulturi, in ne na popularno mednarodno kuhinjo.

Na platformi lahko najdemo več kot 10.000 jedi, zraven pa so zapisane sestavine in restavracije, kjer lahko specialitete poskusimo.

TasteAtlas je znan po lestvicah, kot so "Najboljše jedi na svetu" in "Najboljši siri na svetu".

Na drugem mestu so krofi.

To pecivo je tradicionalno pripravljeno iz kvašenega testa, ki se na zunaj ocvre do zlate barve in hrustljavosti, v notranjosti pa ostane mehko, rahlo in zračno.

Po pisanju TasteAtlasa je bil "krapfen" verjetno prvi evropski krof, njegove različice pa so preplavile evropske države.

Kot navaja znani slovenski etnolog Janez Bogataj, korenine krofov segajo do cesarskega Dunaja, kjer jih je prva začela pripravljati dvorna kuharica Cecilija Krampf.

Cecilijine kroglice so postopoma osvajale celotno monarhijo.

Blejska kremšnita

Na tretjem mestu je kremna rezina oziroma kremšnita, ki velja za posebnost Blejskega jezera.

Komu ne bi bila všeč odlična kremšnita, ki je hkrati tudi simbol Bleda?

Blejska kremšnita je brez dvoma najbolj prepoznavna slovenska sladica, ki jo domačini in obiskovalci obožujejo že več kot 70 let.

Blejsko kremšnito pripravljajo po natančnem receptu iz zgodnjega 20. stoletja, ki se je uveljavil leta 1953 v kavarni hotela Park na Bledu.

Njena popolnost se skriva v ravnovesju okusov in tekstur - hrustljava plast listnatega testa, sledita plast bogate vaniljeve kreme in sveže stepene smetane, celoto pa zaključi še ena rahlo hrustljava plast testa, nežno posuta s sladkorjem v prahu.

Gre za sočno kremno torto, katere osnova je zlato, hrustljavo in masleno pecivo.

Osnova je prekrita z aromatično vaniljevo kremo, stepeno smetano in plastjo tankega maslenega testa.

Celotna sladica je tradicionalno posuta s sladkorjem v prahu in postrežena narezana na kocke.

Blejska kremšnita je več kot le sladica - je kultura, tradicija in izkušnja, ki jo preprosto moraš doživeti ob pogledih na Blejsko jezero.

Posebnost gastronomske ponudbe Bleda od leta 1953.

V hotelu Park na Bledu so do jeseni leta 2011 pripravili že enajst milijonov originalnih blejskih kremšnit ali rezin.

Potica in druge praznične sladice

Na petem mestu je potica.

Tradicionalna sladica na osnovi orehov, ki se je ob večini praznikov.

Peče se v posebnem okroglem pekaču ‘potičniku’.

Jed ima v Sloveniji dolgo zgodovino, saj je bila pisno prvič omenjena leta 1575, prvi ohranjen recept pa je iz leta 1689.

Vsaka regija potico pripravlja nekoliko drugače, tako da obstaja širok nabor več kot 120 različnih nadevov, tako za sladko kot za slano potico.

V Sloveniji je potica simbol praznikov, družinske tradicije in kulinarične odličnosti.

Slovenska potica pa je tudi tradicionalna sladica, ki ne sme manjkati na praznično obloženi mizi za Veliko noč.

Med številnimi različicami izstopa potratna potica, ki s svojo bogato sestavo in večplastno strukturo predstavlja vrhunec slovenske slaščičarske umetnosti.

Gre za večplastno mojstrovino, ki združuje mehko kvašeno testo, puhast biskvit, bogat orehov nadev in nežno skutin polnilo.

Vsaka plast ima svojo vlogo, vsak grižljaj svojo zgodbo.

Goriška gubánca je značilna praznična sladica mediteranskega dela Slovenije in sosednje Furlanije - Julijske krajine.

Je starejša razvojna »sorodnica« slovenske potice, od katere se razlikuje tudi po tehnologiji in obliki, saj nima sredinske luknje in je le polžasto zavita.

Prvo pisno pričevanje o gubanci je iz 2. polovice 16. stoletja.

Gubanco pripravljajo na Goriškem iz vlečenega, na Vipavskem pa iz kvašenega testa.

Fritole so sladki ocvrtki testa, poznani tudi kot »miške«, ki so značilna božična sladica.

V testo ponekod dodajo tudi rozine.

Kroštole ali hroštole pa so ocvrto krhko pecivo, ki ga sicer poznamo tudi pod imenom »flancati«.

Štruklji: slana in sladka slovenska posebnost

Ali znate skuhati zares dobre štruklje?

Štrukelj pomeni polžasto zavit zvitek, pripravljen iz vlečenega, kvašenega ali listnatega testa, iz pšenične moke ali z dodatkom kakšne druge.

Ponavadi pri štrukljih govorimo v množini.

Lahko so sladki ali slani, kuhani ali pečeni.

Zelo dolgo nazaj so polžasto zavite štruklje večinoma pekli v lončeni posodi, iz njih se je kasneje, ko so gospodinje dobile model s tulcem v sredini, razvila znamenita potica.

Če so jih spekli posamič, v kosih, so dobili štrukeljčke.

Po celi Sloveniji znani štruklji, se delajo iz različnih vrst testa in več kot 100 različnih sladkih in slanih nadevov.

Štruklje pogosto naredijo ob praznikih, pri čemer so najbolj priljubljeni s skutnim nadevom.

To izvrstno, testnato sladico končajo tako, da jo zavrejo, spečejo, ocvrejo ali skuhajo na pari.

Na šestem mestu so sirovi štruklji.

Najbolj značilna jed na Dolenjskem so zagotovo štruklji.

Poznajo kuhane, pečene in ponekod celo ocvrte, sladke ali slane ter nekvašene in vzhajane.

Korošci so mojstri za štruklje, rezance in žgance.

Vrsta kuhanih, zabeljenih testenih cmokov ali žepkov z nadevom iz drobtin, surovega masla, orehov, rozin in dišavnic je značilna praznična jed.

Kobariški štruklji so značilna praznična jed.

Idrijski žlikrofi

Na devetem mestu so idrijski žlikrofi.

Idrija slovi po marsičem - od čipk, rudarske dediščine, pa vse do okusne kulinarike.

Med najbolj znanimi jedmi, ki prihajajo iz tega kraja, so zagotovo Idrijski žlikrofi, ki se pripravljajo že vse od sredine 19. stoletja.

Gre za majhne testeninske žepke, podobne italijanskim raviolom, a s povsem slovensko identiteto.

Narejeni so iz rezančevega testa, polnjeni pa s posebno mešanico kuhanega krompirja, prepečene slanine, pražene čebule in aromatičnih začimb (najpogosteje majaron, poper, sol).

Njihova posebnost ni le v okusu, ampak tudi v značilni obliki - cmočki s “klobučkom” na vrhu, kar jim daje prepoznavno podobo.

Idrijski žlikrofi z bákalco so testeni cmočki, nadevani s krompirjem, čebulo, ocvirki in začimbami, značilna jed rudarskega življa v Idriji s prehoda 19. v 20. stoletje.

Pripravljajo jih z omako »bákalco« iz koštrunovega ali zajčjega mesa, tudi zabeljene ali z golažem.

Bograč, jota in druge enolončnice

Jota je ena najboljših enolončnic, ne pozabite nanjo!

Jota (kraška, vipavska in istrska) je enolončnica, ki sicer izvira iz Karnije, a so jo na Krasu, v Vipavski dolini in v slovenski Istri prilagodili lokalnim prehranskim potrebam.

Poznamo tri vrste te enolončnice.

Najpogostejši način priprave je ob različnih nadevih predvsem praženje na žaru.

Na sedmem mestu lestvice najboljših slovenskih jedi je bograč.

V Prekmurju od leta 1950 pripravljajo vrsto golaža iz treh vrst mesa, krompirja in dodatkom gob v jesenskem času.

Ime jedi izvira iz madžarske besede za kotel, v katerem so pastirji kuhali mesno enolončnico.

Največje tekmovanje v kuhanju bograča pripravljajo v Lendavi.

Odkar smo v nekaterih novodobnih lokalih pokusili moderne bograče, smo ugotovili, da se je najbolje držati klasike.

Bograč naj bo prekmurski in naj ob treh vrstah mehkega mesa, zelenjavi in začimbah vsebuje tudi nekaj kosov ravno prav kuhanega krompirja.

Najbolj popularna enolončnice v Prekmurju je bujta repa, ki je bila prvotno značilna jed za kosilo v zimskem času.

Ime jedi izvira iz besede »bujti« in pomeni ubiti, torej jed ob zakolu prašiča.

Glavne njene sestavine so naribana repa, mastni deli svinjske glave, vratu in narezana svinjska koža.

Bujta repa je celo veliko boljšega okusa, če je vsaj enkrat pogreta.

Okusne, srčne enolončnice, ali goste juhe iz zelene, fižola, riža, krompirja in včasih mesa, so priljubljene po celi Sloveniji.

Šelinka je tradicionalna na Krasu in Vipavski dolini.

Juhi dodajo žlico suhega vina ali kisa, ki enolončnico nekoliko okisa.

To je popolna jed za hladne slovenske zime.

Štajerci imajo zelo radi juhe, med katerimi je zagotovo najbolj poznana kisla juha, ki jo kuhajo iz svinjskih parkljev in drobovine, na koncu pa obogatijo z dodatkom kisle smetane.

Na četrtem mestu lestvice najboljših slovenskih jedi je gobova juha.

Med desetim in dvajsetim mestom so matevž, ocvirki, ajdovi žganci, frtalja, prekmurska šunka, funšterc, vrtanek, vipavski pršut, obara in fižolova mineštra.

Kranjska klobasa in slovenske mesne specialitete

Na osmem mestu je kranjska klobasa.

Kranjska klobasa ni zgolj klobasa - je simbol slovenskega kulinaričnega ponosa, ki že več kot stoletje razveseljuje ljubitelje mesa.

Narejena iz kakovostnega svinjskega mesa, slanine in začinjena po tradicionalnem receptu, se ponaša z značilno dimljeno aromo in čvrsto teksturo.

Na desetem mestu je kraški pršut.

Zgornjesavinjski želodec je sušena mesnina, narejena iz sesekljanih svinjskih stegen, ramen in slanine, s katerimi napolnijo svinjski želodec in mehur.

Meso se potem suši 5 - 6 mesecev.

Govorice pravijo, da je bil kralj Jurij VI., ob svojem obisku Logarske doline, tako navdušen nad zgornjesavinjskim želodcem, da je občasno prosil, naj mu ga dostavijo na dvor.

V Bohinju pripravljajo posebno vrsto zaseke, tj. zabele ali namaza iz mlete prekajene slanine.

V zaseki konzervirajo suhe klobase in kose mesa.

Suha klobasa z zaseko je izjemno okusna malica, prekajena zaseka pa kot zabela daje izjemen okus jedem.

Prekmurska kuhinja uporablja svinjino, prekajeno, sušeno ali v tünki, perutnino in divjačino.

Koroška posebnost so mavžlji, v svinjski mrežici pečena zmes iz mesa svinjske glave, prepraženega kruha, ajdove kaše in začimb.

Koroška pozna tudi polnjeno ovčjo pečenko in mežerli, jed iz prašičje, telečje ali ovčje drobovine, kruha, začimb in jajc.

Belokranjska pogača

Belokranjska pogača je značilna slana jed iz Bele krajine, ki se ponaša z bogato kulinarično dediščino in edinstvenim okusom domačnosti.

Ta okrogla pogača je tako priljubljena, da ji je Evropska unija uradno priznala status Zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP), kar pomeni, da je receptura zaščitena in izhaja iz dolgoletne tradicije lokalnega prebivalstva.

Pred peko se pogača bogato premaže z jajcem, nato pa posuje s soljo in značilno kumino, kar ji da prav poseben vonj in okus.

Po strukturi spominja na mehak, rahlo zračen kruh, vendar z izrazitejšo aromo, hrustljavo skorjo in značilnim videzom - z zarezami v obliki rombov, ki jih naredijo z nožem.

Jed, ki je nikoli ne režemo, temveč lomimo z rokami, je posuta s soljo in kumino.

Okusna pogača z evropsko zaščito tradicionalne posebnosti je nastala pred stoletji ob združevanju medkulturnih razlik na območju Bele krajine.

Žganci, matevž in jedi iz žit

Najslabše ocenjene slovenske jedi po lestvici TasteAtlas vključujejo ajdove žgance, prežganko in pohorsko omleto, vendar ocena spletne lestvice ne določa njihovega pomena v slovenski kulinarični tradiciji.

Strokovnjake in uporabnike so najmanj navdušile pohorska omleta (3. mesto), prežganka (2. mesto) in ajdovi žganci (1.

Na osmo mesto so uvrstili matevž, ki je tradicionalna slovenska jed iz krompirja in fižola.

Najbolj množična vsakdanja jed alpskega in osrednjega dela Slovenije so bili žganci.

Misel iz 19. stoletja pravi, da so »steber kranjske dežele«.

Žganci ali drobljenci so lahko glavna jed ali priloga k enolončnicam, sladkemu in kislemu mleku ali jogurtu.

Okusni so tudi z jajci ali kislima zeljem in repo.

Pogača iz tankega ajdovega testa, obloženega s skuto in kislo smetano, je posebnost Prlekije in delno Slovenskih goric ter jo narečno imenujejo tudi »kropec«.

Lokalno prebivalstvo meni, da izvira poimenovanje iz »kropa« ali vrele vode, s katero poparijo ajdovo moko za pripravo pogače.

Dödöle so krompirjevi žganci, ki so se v Prekmurju uveljavili kot vsakdanja jed za kosilo ali večerjo v 19. stoletju.

Ime je prevzeto iz madžarščine.

Žgance zabelijo z mastjo, ocvirki, zaseko, bučnim oljem ali s kislo smetano.

Jedi alpske, panonske, kraške in primorske Slovenije

Značilnost prekmurske kuhinje so močnate jedi, od katerih je najbolj znana gibanica.

Pripravljajo tudi odlične pogače, postržjačo, makovo pogačo, ocvirkove pogačice in zlejvanke iz pšenične, koruzne ali ajdove moke.

Najbolj znana zelenjavna jed je bujta repa.

Značilna jed prekmurske kuhinje je tudi kaša: ajdova, prosena ali ječmenova.

V vseh slovenskih gastronomskih regijah cenimo tradicionalno naravno kisano zelje in repo.

Še posebej pozimi bogatita tako vsakdanje kot praznične jedilnike - kot priloga ali kot sestavina samostojnih jedi.

S svojo prijetno kislostjo veljata za zdravo pomoč pri prebavi.

Primorska je poznana po preprostih in lahkih jedeh, ki pa so zaradi geografske raznolikosti zelo raznovrstne.

Ob morju prevladujejo ribe, testenine in morski sadeži, v Istri divjačina, močnate in zelenjavne jedi, v Posočju pa kozje in ovčje meso, jedi s koruzno moko, suho sadje, krompir in mlečni izdelki.

Bakala na belo ali rdeče je okusna hladna jed, namaz ali priloga k polenti.

Osnovo predstavlja posušena polenovka in je zelo značilna jed za božično vigilijo in ob pokušanju novega oljčnega olja.

»Na rdeče« se jed imenuje, če polenovko pripravimo v paradižnikovi omaki.

Klapavice ali pedoči so priljubljeni morski sadeži, ki uspevajo v slovenskem morju.

Pripravljajo jih na več načinov, na primer v omaki »na belo« oziroma na »tržaški način«, v juhi, na žaru in v okusnih rižotah.

Frtalja ali fritaja je značilna jajčna omleta v istrski in siceršnji mediteranski kuhinji v Sloveniji.

Zlasti številne so spomladi, ko je na voljo veliko svežih mladih rastlin, zelišč in zelenjave.

Čez leto dodajajo jajčni masi tudi druga živila, na primer gobe, pršut, klobase, slanino, belo in rdeče vino.

Ena od prehranskih tradicij Istre je tudi izdelovanje hlebčkov iz posušenih fig.

Fige se narežejo in z grozdnim sokom zgnetejo v gosto maso.

To oblikujejo v hlebčke, ki jih sušijo na soncu, pokrite z lovorovimi listi najmanj teden dni.

Hlebčki so potem primerni za hrambo in uživanje tudi več mesecev.

Soška postrv in jedi iz slovenskih voda

Slovenska obala je polna odličnih svežih rib, a najbolj slastne verjetno najdemo v prekrasni Soški dolini in Bohinjskem jezeru.

Rečne postrvi iz Soške doline čudovito pripravijo na vrsto različnih načinov, med drugim jih prekrijejo z ajdovo ali koruzno moko in ocvrejo, ali pa jih pripravijo s pršutom in češnjami.

Ob selitvi najpomembnejših kadrov iz legendarne Gostilne za Gradom v Semedeli se je v Serminu odprla verjetno najboljša ribja restavracija ob našem modrem morju.

Govorimo o mojstru, ki pred publiko najprej odstrani sol z brancina, potem pa ga vešče očisti in ga brez koščice postreže lačnim gostom.

Najboljše slovenske jedi v gostilnah

Vse bolj smo navajeni, da dobro plačani mednarodni konzorciji ocenjujejo naše gostilne in restavracije z ocenami in vrstnimi redi, navadno brez besedila ali pojasnila, od najboljših proti slabšim.

A kar je, pač je in danes smo se odločili spisati povsem novo zgodbo in pod peresom skupine Miha First vse skupaj obrniti in razvrstiti najbolj tipične slovenske gostinske jedi na malce drugačen način.

Želeli smo si odgovoriti na vprašanja, kje imajo najboljšo govejo juho, pico, biftek, ocvrto kokoško …

Morda je slišati presenetljivo, a po našem okusu najboljšo govejo juho zagotovo kuhajo v ljubljanski restavraciji Cubo.

Ob tej oceni bodo gotovo užaljene nekatere prave domače kuharice v okolici glavnega mesta, a na poti v Nove Jarše smo kar nekajkrat pokusili juho in ugotovili, da je natančno pripravljena, da jo dolgo kuhajo in ne pretiravajo s prikuho, v njej so rezanci, pa tudi z začimbami pametno ravnajo.

Če bi si želeli malce močnejše tekočine, jo pripravijo nekaj kilometrov naprej pri Kovaču, kjer jo opremijo tudi s fritati oziroma palačinkami.

Pr' Končovcu je v juhi mesna rulada, pri Šikerju juho obogatijo z jetrnimi zavitki, pri gostišču Draga smo recimo pomalicali solidno govejo juho z zdrobovimi žličniki.

Še najbolj podobna goveji juhi iz Cuba je tista iz Spodnjega Kirna (Podpeč), mnogi pa hvalijo tudi govejo juho od Ančke v Šenčurju in govejo juho iz Mihovca (Zgornje Pirniče), kjer pa jo skoraj malce preveč obogatijo z veliko količino rezancev in korenja.

Marsikje v Sloveniji je zlahka dobiti ocvrtega piščanca in marsikje je ta sicer enostavna jed dobro pripravljena.

Gostilno pri Lipi (Tašner) smo rahlo omenili v kategoriji goveje juhe, in zdaj jo omenjamo pri ocvrtem pišku.

Meso je obdelano in ocvrto idealno, hrustljavo, a vseeno mehko in okusno.

Porcija, polovica piščanca, zadovolji dve osebi, ob pomoči praženega krompirja in kuhane zelenjave, seveda.

Dobro pripravljen ljubljanski zrezek je najlažje dobiti v Italiji, lažje v Milanu, kjer mu rečejo lubianska, kot v Ljubljani, kjer ga radi pripravljajo s svinjino ali piščancem.

Najboljši ocvrti telečji ljubljanski zrezek smo pokusili na kosilu pri Brinovcu, kjer ga pripravljajo podobno kot Karađorđevo šniclo, a je zarolana ocvrta teletina s sirom in pršutom debela kar pet centimetrov in dolga kakih 20 ali celo 25 centimetrov.

Za dunajski zrezek s teletino ste lahko vedno prepričani, da ga boste dobili dobro pripravljenega.

Pa še nobenih skrivalnic ni s sestavinami.

Saj veste, da »dunajca« marsikje pripravijo s svinjino, puranom ali piščancem.

Kljub temu da izhajajo iz Kampanje, so pice po vsem svetu prevzele tudi lokalna državljanstva, najbolj tipično v ZDA, a nič drugače ni v Sloveniji, kjer smo prve enostavne pice dobili v sedemdesetih letih, a šele pred nekaj leti prave napolitanske.

Morda imamo v Sloveniji tudi boljše picerije, z bolj popolnimi vinskimi kartami, a najboljšo klasično napolitansko pico z velikimi mehkimi hrustljavimi mehurji gotovo spečejo pri Pop'su v Stari Ljubljani.

Najboljši žar v Ljubljani skoraj gotovo ponuja tudi najboljši biftek, čeprav ne gre prezreti drugih specialitet, predvsem žepnih svinjskih medaljončkov in nepozabnega žrebička.

V Novih Jaršah, čez cesto od BTC, deluje verjetno najbolj domača gostilna v Ljubljani.

Konkretno cenejša od drugih, predvsem tistih v središču Ljubljane, ponuja domače jedi, pa naj gre za juhe, aspike, narezke, zrezke ali pečenke, pozimi pa se najdejo seveda tudi vsakovrstne koline, morda tudi kakšna krača.

Paprike polnijo poleti.

Gre za velike predstavnike svoje vrste, ki jih bogati blago začinjeno mleto meso.

Včasih so vse boljše domače gostilne sredi novembra za martinovo pripravljale gosko ali račko z mlinci in toplim rdečim zeljem.

Spodnji Kirn je pri tovrstnih pojedinah zelo natančen.

Dobiti je mogoče tako gosko kot račko, zraven je še kakšna klobasa, celo krača, ob mlincih je na dnevnem redu tudi praženi krompir, pa tudi nekaj dodatne zelenjave.

Tradicija domačih slovenskih jedi

Znanje o pripravi domačih dobrot, ki so nam jih kuhale že naše babice, s ponosom predajamo na mlajše generacije.

V tednih, ko na našem portalu poudarjamo pomen lokalne hrane, takšne jedi še toliko bolj zažarijo.

Zdaj je čas, da zvijete odlične štruklje in si jih privoščite v sladki ali slani različici.

Naj bo ta slovenska posebnost večkrat na jedilniku.

Vas zanima več o pripravi tradicionalnih slovenskih jedi?

Avtorica knjige Cook Eat Slovenia je Špela Vodovc, ki je znana po prirejanju tečajev za tuje popotnike, je v knjigi zbrala več kot 100 receptov in nasvetov za pripravo slovenskih tradicionalnih jedi, ki so razdeljeni na poglavja glede na letne čase.

Ameriški urednik Yuri, filozof, učitelj in pisatelj, ki prihaja iz ZDA in ga s Slovenijo vežejo sorodstvene vezi, je ob pomoči prof. dr. Janeza Bogataja spoznal dobrote Slovenije.

Belokranjska pogača, blejska kremšnita, idrijski žlikrofi, kranjska klobasa, prekmurska gibanica, slovenska potica, soška postrv, šelinka, skutni štruklji in zgornjesavinjski želodec kažejo, kako široka je paleta okusov v Sloveniji.

tags: #najboljsa #jed #v #sloveniji