Rdečke pri pršičih in meso: simptomi, okužbe ter nevarnosti

Rdečke ali rubela so lahka bolezen, ki za otroka v večini primerov ni nevarna. Rdečke so nevarne za nerojenega otroka, še zlasti v prvih treh mesecih nosečnosti.

Pri temi rdečk in mesa je pomembno razlikovati med virusno okužbo pri ljudeh ter boleznimi, ki so povezane z uživanjem okuženega ali nezadostno toplotno obdelanega mesa. Rdečke povzroča virus, medtem ko trihinelozo povzroča zajedavec, afriško prašičjo kugo virus, bolezen Aujeszkega pa Suid herpesvirus.

Rdečke pri ljudeh

Rdečke, znane tudi kot "tridnevne ošpice ali nemške ošpice", so nalezljiva virusna okužba; zanjo je značilen značilen rdeč izpuščaj.

Rdečice so nalezljive in bolezen, ki večinoma prizadene otroke. Rdeč izpuščaj, rdečina oči in vročina so običajno pogosti simptomi rdečk.

Rdečke povzroča virus. Širi se s kapljicami, ki nastajajo pri kihanju ali kašljanju.

Čeprav se rdečke razlikujejo od ošpic, imata obe skupne simptome, kot je rdečkast izpuščaj. Simptomi in znaki rdečk niso povsem očitni, zlasti pri otrocih.

Kako se rdečke kažejo

Inkubacijska doba - ko se virus razmnožuje in otrok še ni kužen - je 14 do 21 dni od stika z virusom.

Običajno se začnejo pojavljati po 1-2 tednih in trajajo od 1-5 dni.

• Prva znaka rdečk sta vročina in otekle bezgavke na vratu.
• Izpuščaj se pojavi le pri polovici primerov rdečk.
• Kadar se pojavi, se začne na obrazu in trupu in se nato razširi na roke in noge.
• Pri približno polovici primerov se po dveh ali treh dneh pojavijo drobne rožnate pikice po obrazu in trupu.
• V nasprotju z ošpicami se pri rdečkah pikice ne zlijejo v en sam enakomeren izpuščaj.
• Po več dneh začne izpuščaj na obrazu bledeti, pikice pa se razširijo na noge in na roke.

Rožnati izpuščaj, ki se najprej pojavi na obrazu in se hitro razširi na trup, roke in noge.

Pri večini ljudi lahko rdečke povzročijo blage simptome ali pa sploh nobenih simptomov.

Rdečke med nosečnostjo

Čeprav je ta okužba pri otrocih blaga, lahko pri nosečnicah postane resna.

Rdečke so nevarne za nerojenega otroka, še zlasti v prvih treh mesecih nosečnosti.

Kdor nima cepiva, je dovzeten za okužbo z rdečkami, nosečnice pa se soočajo s tveganjem za nerojenega otroka, če zbolijo za rdečkami.

Nosečnice, ki so bile izpostavljene rdečkam, lahko povzročijo usodne posledice za svojega nerojenega otroka.

Če ste noseči in ste bili izpostavljeni virusu rdečk, morate o tem takoj obvestiti svojega zdravnika.

Če niste, je tveganje za prirojene okvare ploda toliko večje, kolikor bolj zgodaj v nosečnosti se z rdečkami okužite.

Če ste noseči in ne veste, ali ste imuni za rdečke ali ne, pa ste bili v stiku z bolnikom, se morate o tem takoj pogovoriti z zdravnikom, ker lahko virus napade nerojenega otroka.

Vendar pa se mora nosečnica, ki je bila okužena z rdečkami, z zdravnikom pogovoriti o tveganjih, povezanih z otrokom.

Če želi nadaljevati nosečnost, ji bodo dali odmerek hiperimunskega globulina (protitelesa), ki bo pomagal v boju proti okužbi.

Ženska, ki se odloči za zanositev, naj bi vsaj tri mesece prej opravila preiskavo krvi za določitev protiteles proti rdečkam.

Zdravljenje in lajšanje težav

Ni zdravljenja, ki bi potencialno lahko zmanjšalo napredovanje rdečk.

Ni zdravila za ozdravitev rdečk ali skrajšanje njenega trajanja.

Otrok, ki ima rdečke, ne potrebuje zdravljenja.

Poskrbite, da bo otrok miroval, še zlasti, če ima vročino; ni pa nujno, da je v postelji.

Hladni obkladki lahko pomagajo proti vročini in nelagodju zaradi izpuščaja.

Za zmanjšanje vročine ali bolečin otroku nikoli ne dajajte acetilsalicilne kisline (aspirina) - tudi otroškega odmerka ne - ali drugih sredstev, ki vsebujejo salicilate.

Cepljenje proti rdečkam

Za preprečevanje rdečk se v Indiji pogosto uporablja cepivo MMR (ošpice- mumps -rdečke).

Zdravniki priporočajo, da se cepivo MMR najprej daje otrokom, starim od 12 do 15 mesecev, ki mu sledi poživitveno cepivo med 4. in 6. letom starosti, zlasti preden gredo v šolo.

Z vakcino OMR (ošpice, mumps, rdečke) cepimo v starosti 12 do 15 mesecev in nato cepivo s ponovnim cepljenjem v starosti 4 do 6 let ali 10 do 12 let še enkrat okrepimo.

Cepljenje otrok je zaradi zaščite drugih zelo koristno in priporočljivo, vendar se je treba zavedati, da cepljenje ne nudi vedno doživljenjske imunosti.

Ena sama okužba z rdečkami običajno nudi večini ljudi doživljenjsko imunost.

Pred cepivom proti rdečkam so se epidemije pojavljale vsakih 6-9 let, običajno pri otrocih, starih od 5 do 9 let, skupaj s številnimi primeri prirojenih rdečk.

Rdečke so vse do šestdesetih let 1960. stoletja veljale za pogosto otroško bolezen. Vendar pa je cepivo proti MMR leta 2004 preprečilo njegovo širjenje v ZDA.

Trihineloza in meso

Trihineloza je bolezen, ki nastane zaradi uživanja toplotno preslabo obdelanega mesa, ki je okuženo z zajedavcem, glisto lasnico.

Povzročitelj bolezni je Trihinella spiralis ali glista lasnica.

Človek in žival se okužita z mesom, ki vsebuje ciste. Po zaužitju okuženega mesa, kisli želodčni sok raztopi ovojnico ciste in sprostijo se ličinke.

Ličinke se prerinejo v tanko črevo, kjer dozorijo v odraslega parazita. Samci po oploditvi poginejo, samice pa v črevesju živijo okoli 6 tednov.

Samice v tankem črevesju vsake pol ure izležejo eno živo ličinko. Ena samica izleže do 10.000 ličink.

Ličinke s krvjo pridejo v različne organe in tkiva, najpogosteje pa v progaste mišice, kjer se trajno naselijo.

V mišicah ličinke lahko živijo do konca življenja gostitelja (okužene živali ali človeka), obdane s poapnelo opno kot ciste.

Ličinke se sprostijo, kadar jih z mesom zaužije drug gostitelj.

Kako se človek okuži s trihinelozo

Gozdne živali so lahko trajni vir okužbe domačih živali in neposredno in posredno tudi človeka.

V gozdu se bolezen trajno vzdržuje. Zbolijo živali, ki se prehranjujejo z mesom.

Zveri in mrhovinarji se okužijo drug od drugega.

Domače živali se okužijo z kuhinjskimi odpadki ali z okuženimi glodavci.

Izvor okužbe za človeka je v glavnem domači ali divji prašič in medved.

Človek se okuži z uživanjem slabo pečenega ali slabo kuhanega mesa oziroma z izdelki iz mesa, ki ni bilo veterinarsko pregledano.

Znaki in potek trihineloze

Prebavne težave se pojavijo v nekaj dneh po zaužitju okuženega mesa.

Sistemski znaki bolezni pa se pojavijo 8 - 15 dni po zaužitju okuženega mesa oziroma najmanj po 5. in največ po 45. dneh.

Večina okužb poteka brez zdravstvenih težav.

Lahko pa pojavijo najprej prebavne težave, v drugem in tretjem tednu pa lahko zaradi razsoja ličink s krvjo nastanejo vnetne spremembe na srcu, pljučih, možganih, skeletnih mišicah in jetrih.

Vnetne spremembe na srcu so najbolj pogost in najhujši zaplet bolezni, ki lahko privede do odpovedi srca.

Bolečine v mišicah trajajo 5 tednov in več, prizadete mišice so pogosto otečene.

Telesna temperatura v večernih urah naraste tudi do 40 st. C.

Pogosto se pojavi oteklina vek, motnje vida, dvojni vid, občutljivost na svetlobo.

Med boleznijo se na koži lahko pojavijo različni izpuščaji.

Vročina po 3 do 4 tednih postopoma pade, bolečina v mišicah pa popustijo.

Težave lahko trajajo tudi več mesecev.

Napoved poteka bolezni je dobra, če ni prizadeto srce ali osrednje živčevje.

Preprečevanje trihineloze

Priporoča se, da bolnik čim prej po zaužitju okuženega mesa obišče zdravnika, ki predpiše zdravljenje.

Redni veterinarsko-sanitarni nadzor klavnih živali in mesa.

Temeljito kuhanje in pečenje mesa, to je vsaj 71 st. C skozi celo debelino mesa (tudi ob kosteh) ali zamrzovanje mesa na temperaturi - 15 st C za 30 dni ali temperaturi - 25 st. C za 10 dni.

Prekajevanje, sušenje in soljenje ličink ne uniči!

Afriška prašičja kuga in meso

Po do zdaj znanih podatkih jo prenašajo divji prašiči in človek, ki mu virus ne škodi, lahko pa se prenese tudi z mesnimi izdelki.

Primeri so potrjeni tako rekoč po vsej vzhodni Evropi, pa tudi v Belgiji.

Doslej pregledani vzorci poginulih živali v Sloveniji niso pokazali na prisotnost virusa APK.

V preventivne akcije je vključenih več strokovnjakov: od lovcev, veterinarjev, veterinarskih inšpektorjev, kmetijskih svetovalcev do strokovnjakov na upravi za varno hrano.

Lovci opazujejo divje prašiče, njihovo gibanje po ozemlju in vedenje, posebej pozorni pa so na poginule primerke; odkar se je bolezen pojavila tudi na Madžarskem, je namreč dolžan vsak, ki najde poginulega divjega prašiča, poklicati na številko 112.

»Res je, da bolezen na neokužena območja najpogosteje vnesejo okuženi divji prašiči, vendar tudi odgovornost človeka ni veliko manjša, saj z okuženih območij prinaša mesne izdelke, ki so narejeni iz okuženih prašičev, nato pa te izdelke odmetava kot ostanke, ki potem pridejo v stik z domačimi prašiči.

Paziti je torej treba, kakšne mesne izdelke kupujemo in od kod izvirajo.

Poleg tega je nujno temeljito čiščenje in razkuževanje po stiku z okuženimi živalmi ter ravnanje s trupli poginulih živali.

Virus je namreč izjemno obstojen, na mrazu se dolgo obdrži, prenaša pa se tudi prek obutve, oblačil, vozil in opreme za prevoz.

Znaki afriške prašičje kuge pri prašičih

Pribož pravi, da se bolezen pri divjih prašičih kaže po množičnem poginu živali na nekem območju.

Simptomi okužbe pri domačih prašičih pa so nenadni pogin brez očitnih znakov, povišana telesna temperatura, zmanjšan apetit, apatičnost, bruhanje, krvava driska in izcedek iz oči.

Čeprav APK ni za človeka nevarna bolezen, pa bi njen izbruh pomenil ogromno ekonomsko škodo.

Virus bi lahko povzročil celo izumrtje divjega prašiča.

Tudi če na farmi s potrjeno APK vsi prašiči še ne bi poginili, bi jih bilo v skladu s predpisi treba humano usmrtiti.

Virus APK povzroča torej množične pogine prašičev, gospodarske izgube kmetij in predelovalne industrije.

Za Slovenijo, ki je s svinjino že tako zgolj 30 odstotkov samooskrbna, bi to pomenilo pravo katastrofo.

Bolezen Aujeszkega pri prašičih in meso

Bolezen Aujeszkega (BA) ali pseudorabies je ena izmed gospodarsko najpomembnejših kužnih bolezni prašičev, ki so edini naravni gostitelj virusa.

Sesalci, z izjemo prašičev, predstavljajo za virus slepo ulico, ker okužba običajno povzroči njihov pogin, še preden se virus prične izločati.

Psi so za okužbo očitno najbolj dovzetni, saj je ravno pri njih v Evropi največ opisanih primerov bolezni.

Še posebej so izpostavljeni lovski psi, ki pridejo v stik z okuženim oziroma viremičnim divjim prašičem.

V Sloveniji so bili potrjeni primeri BA pri lovskih psih po stiku z divjim prašičem med lovom v letu 2018 in 2023.

Povzročitelj BA je Suid herpesvirus, ki spada v družino herpesvirusov.

Kljub uspešnem izkoreninjenju BA pri domačih prašičih v različnih delih sveta, vse kaže na to, da virus aujeszkijeve bolezni (VAB) kroži globalno v populaciji divjih prašičev.

Prenos bolezni Aujeszkega

Virus BA se pri prašičih izloča z nosnim izcedkom, slino, semenom (spermo), nožničnim (vaginalnim) izcedkom, mlekom, iztrebki in občasno z urinom.

Običajno se med prašiči prenaša preko dihal ali ust.

Natančen način prenosa pri divjih prašičih še danes ni povsem poznan, najbolj verjeten je neposreden prenos s stikom.

Neposreden stik z okuženim divjim prašičem ali posredni stik z okuženimi izločki ali aerosolom so tudi najverjetnejši načini prenosa virusa na prostoživeče živali.

Psi se običajno okužijo z uživanjem mesa ter notranjih organov okuženega prašiča.

Prav tako se lahko okužijo ob grizenju obolelega prašiča.

Virus se nahaja tudi v mesu okuženih prašičev, zato se lahko prostoživeče mesojede živali okužijo z neposrednim stikom z živimi ali odstreljenimi živalmi ali z uživanjem mesa okuženega divjega prašiča ali mrhovine, kar velja tudi za pse in mačke.

Znaki bolezni Aujeszkega pri psih

Večina okužb pri odraslem divjem prašiču poteka brez vidnih bolezenskih znakov, medtem ko se pri mladičih le-ti lahko pojavljajo.

Pri psu povprečno od okužbe do prvih znakov bolezni poteče od 1 do 10 dni.

Prvi znaki bolezni so neješčnost in zmanjšana aktivnost, kasneje se razvijejo blažji živčni znaki, srbečica, ki jo spremlja praskanje, oteženo dihanje, bruhanje, krvava driska, vnetja, motnje ravnotežja in mišični krči.

Žival postane vznemirjena in močno občutljiva čemur sledi kolaps in pogin.

V nekaterih primerih so pri zvereh (mesojedih živalih) možne samopoškodbe t. j. grizenje lastnega telesa.

Bolezen se običajno konča s smrtjo v 24 do 72 urah po nastopu bolezenskih znakov.

Bolezen ni ozdravljiva, cepivo ne obstaja.

Prvi znaki bolezni Aujeszkega kažejo na okužbo dihal ali zastrupitev.

Značilni znaki okužbe z virusom BA pri psu so močna srbečica, povišana telesna temperatura, pospešeno dihanje in srčni utrip.

Intenzivno praskanje je vzrok za nastanek globokih ran na glavi in ramenih (samopoškodbe).

Okuženi psi poginejo v 1 do 3 dneh po pojavu bolezenski znakov.

Preprečevanje okužbe živali

Priporočljivo je, da psov ne spodbujamo k telesnim stikom z ranjenimi in uplenjenimi divjimi prašiči.

Pes naj divjad poišče, jo glasno goni, ko pa je divjad uplenjena, pa se izogibamo nepotrebnim stikom psov s trupi uplenjenih prašičev in njihovimi deli, vključno s krvjo.

Znano je, da je divji prašič rezervoar virusa BA in je zato potrebno upoštevati tudi veliko možnost prenosa virusa na domačega prašiča.

Meso redno odstreljenih prašičev je primerno za nadaljnjo uporabo.

Upoštevati pa je potrebno biovarnostne ukrepe in predvsem preprečiti psom in mačkam dostop do trupa oz. delov trupa.

Bolezen Aujeszkega je obvezno prijavljiva na celotnem območju Slovenije.

Vsak sum, da se je pojavila ta bolezen, je treba klinično in laboratorijsko preiskati.

Razlika med rdečkami, trihinelozo in boleznimi prašičev

tags: #rdecke #pri #prasicih #in #meso