V Sloveniji ima pridelava zelja dolgo tradicijo, zelje je tudi zelo priljubljena zelenjava, ki jo jemo svežo ali kislo. Zato moramo tehnologijo pridelave poznih sort zelja načrtovati tako, da bomo imeli jeseni bogat in kakovosten pridelek zeljnih glav.
Uspešna pridelava zelja temelji na izbiri ustreznega zemljišča, pravilnem kolobarju, kakovostni pripravi tal, uravnoteženem gnojenju, zadostni in enakomerni oskrbi z vodo ter prilagoditvi rastnih razmer posamezni sorti ali hibridu.
Izbira tal za pridelavo zelja
Belo in rdeče zelje dobro uspevata v globokih, strukturnih, glinasto-peščenih in srednje težkih tleh, bogatih z organsko snovjo - humusom[1] (> 4 %).
Za pridelovanje zgodnjega zelja so primerna lažja tla, ki se spomladi hitreje segrejejo in so dovolj odcedna, da v njih ne zastaja voda po spomladanskih padavinah.
Srednje pozno in pozno zelje gojimo v težjih tleh, ki bolje zadržujejo vlago.
V težkih, slabo prepustnih tleh lahko sadikam zelja odmirajo korenine, zato tam slabše uspevajo.
Optimalna tla za pridelovanje zelja so rahlo kisla ali nevtralna, s pH-vrednostjo od 6,5 do 7,5.
Prekisla tla je treba apniti in po potrebi dodajati mikrohranila za pravilno rast (npr. bor, molibden).
V tleh s pH-vrednostjo pod 6,5 se lahko razvije koreninska bolezen golšavost kapusnic, ki lahko povsem uniči posevek.
[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi.
Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov.
Podnebne in temperaturne zahteve zelja
Belo in rdeče zelje dobro uspevata v zmernem in toplem podnebju.
Seme zelja začne kaliti pri 1-5 °C, optimalne temperature za vznik pa so od 18 do 22 °C, ko zelje vzkali že v nekaj dneh.
Pri temperaturah nad 30 °C pride do napak v rasti in nepravilnega razvoja sadik.
Ustrezno razvite in utrjene sadike zelja prenesejo do -5 °C.
Optimalne temperature za razvoj in nemoteno rast zelja so od 15 do 20 °C, v fazi razvoja glav pa od 15 do 18 °C.
Že pri temperaturi okrog 25 °C se rast povsem ustavi.
Visoke temperature, ki so v Sloveniji pogoste hkrati z nizko relativno vlago, poslabšajo rastne razmere in zakasnijo razvojno fazo zavijanja glav.
Dozorele glave lahko poškoduje mraz in temperature pod -5 °C, poškodbe pa so večje pri nihanju temperatur.
Oskrba zelja z vodo
Belo in rdeče zelje razvijeta veliko nadzemno listno maso, koreninski sistem pa je šibek s slabo sesalno močjo.
V globini od 30 do 50 cm najdemo večino (okrog 90 %) koreninske mase, čeprav same korenine lahko sežejo veliko globlje.
Zelje potrebuje v rastni dobi veliko vlage, zato pridelavo zasnujemo po možnosti na površinah, ki jih lahko namakamo.
V Sloveniji sadimo največ belega zelja v poznem junijskem terminu, ki je pogosto sušen, zato je namakanje nujno.
Ob pomanjkanju vlage se razvijejo majhne glave z močno voščeno prevleko.
Zelje za kisanje, ki raste pri premajhni količini vlage v sušnem obdobju, vsebuje manj mangana, kar otežuje razvoj mlečnokislinskih bakterij in posledično kisanje.
V času oblikovanja glav zelja je optimalna vlažnost od 70 do 85 % poljske kapacitete[1] tal, pri sortah s krajšo rastno dobo pa od 60 do 70 %.
Zaradi potrebe po visoki zračni vlagi (od 80 do 90 %) je priporočljivo namakanje z razpršilci, s katerimi omočimo tudi liste.
Ob nepravilni oskrbi z vodo rjavijo listni robovi, kar lahko opazimo ob prerezu glave.
[1] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene.
Načrtovanje namakanja zelenjadnic
V zadnjih letih opažamo, da so vremenske spremembe tiste, ki najbolj vplivajo na potek pridelave zelenjave.
Predvsem zaradi daljših, sušnih obdobij brez padavin.
Pomanjkanje vode v poletnem času je veliko.
Po sajenju zelenjadnic je namreč nujno potrebno redno namakanje posajenih površin, da se sadike lepo ukoreninijo.
Namakanje kapusnic in čebulnic v jesenskem terminu poteka običajno s pomočjo razpršilcev, kjer pa je poraba vode nekoliko večja kot pri kapljičnih sistemih namakanja.
Priporočen obrok enkratnega namakanja je 20 mm ali 20 l/m2 njivske površine, kar pomeni optimalno namakanje, ki je seveda povezano z tudi z uravnoteženim raztapljanjem hranilnih snovi v tleh, ki jih potem rastline koristijo preko vode.
Pri namakanju z razpršilci se voda agresivno premika, vteka, odteka, se izpira in odriva zrak in hranilne snovi.
Pri kapljičnem namakanju pa se voda počasi premika, vpija se v obliki čebule, zrak in hranilne snovi pa ostanejo v območju koreninskega sistema.
Povprečna učinkovitost namakanja je pri razpršilcih 60 - 80 % medtem, ko je pri kapljičnih sistemih namakanja bistveno večja, to je 95 %.
Pomembne fenofaze v namakanju zelenjadnic so:
- 0 setev, sajenje (do vznika oz. prijema sadik)
- 1 ozelenitev, razvoj prvih pravih listov
- 2 začetek intenzivne rasti in razvoja posevka
- 3 začetek zavijanja glav, debeljenje korenov, razvoja plodov
- 4 prehod v tehnološko zrelost, postopno spravilo pridelka
Pomen kolobarja
Ko govorimo o kapusnicah, moramo vedeti, da v to skupino ne uvrščamo vseh zelenjadnic, ki sodijo v družino križnic - tako med kapusnice ne sodijo, npr. repa, rumena koleraba, redkev, hren, oljna ogrščica.
Pri sestavljanju kolobarja moramo upoštevati, da navedene zelenjadnice pripadajo isti družini (križnicam), zato ni dobro, da jih pridelujemo eno za drugo.
Kapusnice, kamor sodijo belo in rdeče zelje, cvetača, brokoli, ohrovt ter druge vrste, zahtevajo širok kolobar.
Priporočljiv presledek med pridelovanjem posameznih kapusnic na istem mestu je vsaj pet let, najkrajši še sprejemljiv pa je tri leta (odvisno od vrste), vendar le v primeru, da so tla kakovostna.
Zelje (belo, rdeče) je glede hranil zahtevna rastlina, zato jo je v kolobar priporočljivo umestiti kot prvo kulturo.
V primeru neupoštevanja kolobarja se lahko pojavijo škodljivci (npr. ogorčice, kapusova muha) in razvijejo bolezni (npr. golšavost kapusnic, bakterijske bolezni).
Optimalen je 4-5-letni kolobar, pri čemer velja, da v treh letih na isti površini ne smemo gojiti sorodnih rastlin, kot so ostale kapusnice in križnice.
Zelje je priporočljivo saditi po žitih, travnodeteljnih mešanicah, stročnicah ali krompirju.
Ne smemo pa ga pridelovati po križnicah (npr. oljna ogrščica, repa, ohrovt), lobodovkah (krmna in sladkorna pesa), korenčku, zeleni, solatnicah, blitvi in rdeči pesi.
Gnojenje in prehrana zelja
Za pričakovane pridelke različnih kapusnic so okvirne potrebe posevkov pri normalno založenih tleh pri gojenju na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo za leto 2018, ki jih izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Tabela 8).
Pri tem je treba upoštevati še nekatere omejitve, ki jih prinaša Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št: 113/09, 5/13, 22/15), ki omejuje skupni letni vnos dušika za kapusnice na 300 kg/ha.
Ostale vire dušika je treba zagotoviti s predhodnimi posevki (npr. metuljnice).
Kapusnice potrebujejo za optimalen razvoj velike količine dušika (Slika 4) in kalija, nekoliko manj kalcija in fosforja, najmanj pa magnezija.
Fosfor je pomemben element že v začetnih fazah razvoja kapusnic.
Kalij pospešuje odpornost proti nizkim temperaturam, zato z njim obilno gnojimo in dognojujemo prezimne kapusnice.
Zelo pomembno je, da ves čas pridelave skrbimo za zadosten vnos organske snovi v tla, tako pri osnovnem gnojenju pred presajenjem sadik, kot tudi v času dognojevanja sadik zelenjadnic pred prvim in drugim okopavanjem oziroma rahljanjem medvrstnega prostora.
Zadovoljive količine humusa v tleh namreč zelo ugodno delujejo na strukturo tal, na zračnost v tleh, na razvoj koreninskega sistema rastlin, bolje se veže voda v tleh, hranila se bolje vežejo na strukturne skupke in se počasi sproščajo ter jih rastline nemoteno črpajo preko celega razvojnega ciklusa.
Razlike med kapusnicami
Cvetača in brokoli
Cvetača in brokoli najbolje uspevata v zelo rodovitnih, humusnih (okoli 4 %) in z vodo ter hranili dobro preskrbljenih tleh.
Najboljša so srednje težka tla, ki so obenem odcedna in dobro zadržujejo vlago.
Za spomladansko pridelavo lahko izberemo lažja tla, ki se hitreje segrejejo, vendar moramo poskrbeti za namakanje.
Poleti pridelujemo cvetačo in brokoli na težjih tleh, kjer je rast počasnejša.
V takšnih pogojih rastline razvijejo lepše rože, ki so bolj čvrste in primernejše za prodajo ali skladiščenje.
Cvetača in brokoli zahtevata za rast in oblikovanje rože konstantno oskrbo z vodo in visoko zračno vlago.
Dobro se razvijata, če znaša vlažnost v tleh vsaj od 70 do 85 % poljske kapacitete in relativna zračna vlaga od 80 do 90 %.
Seme cvetače in brokolija začne kaliti pri 5 °C, optimalne temperature za vznik so od 20 do 25 °C, pri temperaturi nad 30 °C pa se sposobnost kalitve močno zmanjša.
Visoke temperature in suša negativno vplivajo na razvoj rože pri cvetači, medtem ko je brokoli manj občutljiv na višje temperature.
Za razvoj rastline cvetače so optimalne temperature od 15 do 20 °C, pri katerih se najprej razvije od 20 do 40 listov in nato roža.
Za pričetek razvoja rože cvetače je pomembno kratko obdobje nižjih temperatur (okoli 15 °C), vsaj v jutranjih urah.
Pri temperaturi nad 20 °C lahko rastlina razvije več kot 50 listov in začne pozneje oblikovati rožo, pri temperaturi pod 15 °C pa prekmalu razvije rožo, saj nima zadosti listne mase za hiter razvoj in prekrivanje rože pred sončno svetlobo.
Razvoj rože cvetače zakasni, če so temperature v času rasti nad 25 °C.
Za razvoj rastline brokolija so optimalne temperature od 16 do 20 °C, najvišje pa okoli 25 °C.
V toplem vremenu, pri temperaturi nad 20 °C, se roža brokolija razvija prehitro, zato ni tako čvrsta.
Prav tako se v takšnem primeru poveča masa listov, ki preraščajo rožo.
Mlade rastline cvetače in brokolija brez večjih poškodb prenesejo temperature do -10 °C.
Jeseni roža brokolija prenese temperature do -7 °C, roža cvetače pa do -5 °C.
Brokoli razvija rožo na svetlobi, zato je ta navadno zelene barve.
Roža cvetače pa se mora razvijati brez svetlobe, saj bo tako snežno bele barve.
Če je roža cvetače na svetlobi, postane rumeno-rdeča, zato je potreben zadosten razvoj listne mase, v katero bo rastlina skrila rožo pred svetlobo.
Nekatere sorte cvetače imajo lastnost, da z listi tesno ovijajo rože in tako preprečijo direktno sončno osvetlitev, sorte, ki nimajo te lastnosti, pa morajo pridelovalci pokrivati ročno (od 1 do 2 lista odrežejo ali upognejo na rožo).
Ohrovt
Ohrovt zelo dobro uspeva v srednje težkih, humusnih (okoli 4 %), peščeno ilovnatih tleh, ki dobro zadržujejo vodo in hranila.
Za prezimovanje so primernejša nekoliko težja tla, v katerih raste počasneje, vendar ga moramo obilneje gnojiti s kalijem.
Za zgodnje pridelovanje spomladi izberemo lažja tla, ki se hitreje segrejejo.
Zemljišče, na katerega bomo sadili ohrovt, naj bo globoko obdelano, brez neprepustnih plasti, ki bi zadrževale vodo v območju korenin.
Ohrovt zahteva veliko vlage v zraku in v tleh.
V primeru, da ga presajamo poleti (pridelovanje zimskega ohrovta), ga moramo dobro zaliti in namakati ves čas rasti.
Ohrovt dobro uspeva v vlažnem in zmerno toplem podnebju.
Seme začne kaliti pri 0-5 °C, optimalna temperatura vznika je 20 °C, maksimalna pa 30 °C.
Optimalne temperature za rast in razvoj ohrovta so od 15 do 20 °C, medtem ko se že pri 25 °C rast povsem ustavi.
Ohrovt, zlasti zimske sorte, je zelo odporen na nizke temperature in raste že pri temperaturi malo nad lediščem.
Brstični ohrovt
Brstični ohrovt dobro uspeva na zemljiščih na katerih lahko pridelujemo zelje.
Glede kakovosti tal je manj zahteven kot nekatere ostale kapusnice, npr. cvetača.
Pridelujemo ga na srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vlago, vendar so dovolj odcedna, da prepuščajo vodo.
Tla ne smejo biti preveč humusna (okoli 2 %), sicer se razvijejo predvsem listi, brsti pa so rahli in se pozno oblikujejo, kar zakasni obiranje.
Brstični ohrovt zahteva konstantno oskrbo z vodo.
V primeru suše se rast upočasni, brsti pa se začno ponovno razvijati šele, ko se ustvarijo primerne vremenske razmere.
Brstični ohrovt (podobno kot glavnati) dobro uspeva v vlažnem in zmerno toplem podnebju.
Če želimo brste pobirati tudi pozimi, izberemo območja z milimi zimami.
Seme brstičnega ohrovta kali pri temperaturah od 11 do 35°C, optimalna temperatura je od 20 do 25 °C.
Po vzniku se rastline najbolje razvijajo pri temperaturi od 15 do 18 °C.
Rastlina raste že pri temperaturi 2°C, najvišje pa naj ne presegajo 35 °C.
Za čvrste in lepo oblikovane brste je optimalna temperatura rasti okrog 12 °C.
V pretopli jeseni se razvijejo rahli, manj kompaktni brsti, ki niso primerni za prodajo.
Brstični ohrovt zelo dobro prenaša nizke temperature, saj brez večjih poškodb zdrži do -12 °C.
Nadzemna kolerabica
Nadzemno kolerabico lahko pridelujemo od marca do pozne jeseni.
Za zgodnjo pridelavo izberemo lažja, bolj zračna in topla tla, kjer lahko pričakujemo zgodnejši pridelek kot na težkih tleh.
Za poletno pridelovanje so primernejša srednje težka humusna tla (okoli 3,5 %), ki dobro zadržujejo vlago, vendar so dovolj odcedna, da prepuščajo vodo.
Nadzemna kolerabica zahteva zmerno toplo podnebje z dovolj zračne in talne vlage.
Seme kali pri temperaturi nad 10 °C pa vse do 35 °C.
Optimalna temperatura vznika je 16 do 18 °C.
Rastlina kolerabice uspeva že pri 4 °C, optimalne temperature rasti so 16 do 20 °C, najvišje pa okrog 25 °C.
Nadzemna kolerabica zahteva enakomerno oskrbo z vodo ves čas rasti.
Posebno občutljiva je na pomanjkanje vlage v tleh v času razvoja gomoljev.
Ob pomanjkanju vlage, močnem deževju ali namakanju po sušnem obdobju pričnejo gomolji hitro pokati.
Nihanja v količini vlage lahko povzročijo olesenelost oziroma nitkavost gomolja, kar zmanjša uporabno vrednost.
Kitajsko zelje
Kitajsko zelje je zelo občutljivo na zbita tla in stoječo vodo.
Najboljši pridelek dobimo v humusnih, strukturnih, srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vlago.
Optimalna pH-vrednost tal je od 6,5 do 7,5; pri nižji je treba tla apniti.
Kitajsko zelje je zelenjadnica jesenskega časa in kratkega dne, saj potrebuje daljše noči in hladnejše dni.
Seme kali pri temperaturi nad 1 °C pa vse do 35 °C.
Optimalna temperatura za vznik je od 18 do 22 °C.
Minimalna temperatura za rast je okrog 7 °C, maksimalna okrog 24 °C in optimalna od 15 do 18 °C.
Rastlina pospešeno dozoreva pri temperaturi od 10 do 13 °C.
Nedozorele glave lahko prenesejo precej nizke temperature, in sicer do -8 °C, dozorele glave pa samo do -5 °C.
Kitajsko zelje je občutljivo na nihanje vlage v tleh.
Ves čas rasti potrebuje enakomerno oskrbo z vodo, saj le tako oblikuje kompaktno glavo s 50-60 listi.
Svetloba in gostota sajenja
Zelje je rastlina dolgega dne, kar pomeni, da takrat hitreje formira liste.
Zelje (belo, rdeče) in ohrovt potrebujeta za optimalno rast zmerno osvetlitev, ki jo dosežemo z določeno gostoto presajanja za posamezno sorto ali hibrid.
Cvetača in brokoli zahtevata srednjo osvetljenost, kar dosežemo z ustreznimi sadilnimi razdaljami, obstaja pa pomembna razlika glede osvetljenosti rože.
Brstični ohrovt sadimo na dovolj velike sadilne razdalje, saj brsti potrebujejo za optimalen razvoj precej svetlobe.
Nadzemna kolerabica poleg zmernih temperatur zahteva tudi zmerno osvetlitev, ki jo dosežemo z zasnovo na osončenih legah in s pravilnimi sadilnimi razdaljami.
Kitajsko zelje je zelo občutljiva kapusnica na dolžino dneva in temperaturo, zato ga pridelujemo predvsem v jesenskem času, ko se dan krajša.
Kolobar pri drugih kapusnicah
Cvetačo in brokoli sadimo na isto zemljišče po 3-5 letih.
V tem času na isti površini ne sadimo drugih kapusnic in sorodnih rastlin.
Če se pojavijo ogorčice, na tem zemljišču kapusnic ne gojimo vsaj 10 let.
Slabi predhodni posevki so poleg drugih kapusnic in ostalih križnic tudi krmna, rdeča in sladkorna pesa ter špinača.
Primerni predhodni posevki so žita, stročnice, čebulnice, paradižnik, krompir, solata.
Ohrovt gojimo v vsaj štiriletnem kolobarju, pri čemer vmesni kolobarni členi ne smejo biti ostale kapusnice ali sorodne rastline s podobnimi boleznimi in škodljivci.
Zimski ohrovt sejemo po žitih, krompirju ali zelenjadnicah, ki smo jih pravočasno pospravili z njiv.
Primerni predhodni posevki so žita, stročnice in krompir.
Brstični ohrovt lahko na isto zemljišče posadimo po 3-4 letih.
V kolobarju naj ne sledi križnicam, ostalim kapusnicam, razhudnicam (paradižnik, krompir), bučevkam in fižolu.
Primerni prejšnji posevki so vse stročnice razen fižola, žita, pora, špinače in solate.
Zaradi poznega pobiranja pridelka jeseni zemljišč ne moremo pripraviti za pridelovanje zgodnjih spomladanskih kultur.
Nadzemno kolerabico lahko na istem zemljišču pridelujemo po 3-4 letih.
Glede na kratek čas rasti, gnojenje s hlevskim gnojem neposredno pred presajanjem skoraj nima vpliva na njeno vegetacijo, zato jo navadno sadimo na drugo poljino.
Predhodni kolobarni členi so lahko vse vrste zelenjave, razen kapusnic in križnic.
Kitajsko zelje zahteva vsaj 3-5-letni kolobar brez ostalih kapusnic in sorodnih rastlin.
Navadno ga pridelujemo v jesenskem času, zato zasnova poteka v poletnih mesecih po zgodnjih posevkih, kot so ječmen, zgodnji krompir, solata, korenček in stročnice.
Praktični poudarki za pridelavo zelja
- Izberemo globoka, strukturna in odcedna tla z več kot 4 % humusa.
- Za zgodnje zelje so primernejša lažja tla, za srednje pozno in pozno zelje pa težja tla, ki bolje zadržujejo vlago.
- Vzdržujemo pH-vrednost tal od 6,5 do 7,5.
- Na kislih tleh izvedemo apnenje in po potrebi poskrbimo za mikrohranila, kot sta bor in molibden.
- Pridelavo načrtujemo na namakalnih površinah, saj ima zelje šibek koreninski sistem in veliko potrebo po vlagi.
- V času oblikovanja glav vzdržujemo vlažnost od 70 do 85 % poljske kapacitete tal, pri sortah s krajšo rastno dobo pa od 60 do 70 %.
- Pri pridelavi upoštevamo visoko relativno zračno vlago, ki naj bo od 80 do 90 %.
- Uporabljamo širok kolobar in se izogibamo zaporedni pridelavi kapusnic in drugih križnic.
- Dušik uporabljamo skladno s priporočili in omejitvijo skupnega letnega vnosa 300 kg/ha za kapusnice.
- Posebno pozornost namenimo kaliju, ki povečuje odpornost prezimnih kapusnic proti nizkim temperaturam.
tags: #tehnologija #pridelave #zelje