Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Gre za primer, ki bi moral znova sprožiti resno razpravo o tem, kako nastajajo vsebine v osrednjih medijih, kakšno vlogo imajo pri tem uredniške odločitve in kako se v javnem prostoru obravnavajo posamezniki z izrazitim družbenim vplivom.
Intervju z Aleksandrom Čeferinom in vprašanje avtoritete
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Najbolj intrigantno je bilo kajpak...
Prav vprašanje, kako se v medijskem prostoru vzpostavlja avtoriteta, je povezano tudi z izbiro gostov, načinom predstavitve njihovih stališč in uredniškim kontekstom, v katerega je intervju umeščen.
Primer cenzure že natisnjenega članka
Novinar Jure Trampuš v današnji Mladini poroča o šokantni zgodbi: na časopisu Delo je prišlo do izvršene cenzure že natisnjenega avtorskega članka njihovega novinarja dr. Janeza Markeša, torej v zelo neposredni in otipljivi obliki.
Kdo je bil cenzuriran?
13. marca letos bi moral v Delovi Sobotni prilogi iziti Markešev prispevek z naslovom »Vsa trobila porajajoče...
Takšen primer odpira vprašanje uredniške odgovornosti in meja poseganja v že pripravljeno oziroma že natisnjeno avtorsko besedilo.
Če je bil članek res odstranjen po tem, ko je bil že natisnjen, ne gre več zgolj za vprašanje izbire teme, naslova ali načina uredniške obdelave, temveč za zelo neposreden poseg v objavo avtorskega prispevka.
Sobotna priloga kot uredniški prostor
Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.
Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu.
In očitno njihovi uredniški.
Najbolj intrigantno je bilo kajpak...
Takšna uredniška razporeditev odpira vprašanje, ali se v nekaterih vsebinah prepletajo tudi določene osebne, intelektualne ali institucionalne bližine, ki vplivajo na izbor tem in sogovornikov.
Pri tem ne gre le za posamezen članek ali intervju, temveč za širši način oblikovanja medijske agende: kdo dobi prostor, kako je predstavljen in kateri prispevki iz njega izginejo.
Moč, medij in javna razprava
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Gre za primer, ki bi moral znova sprožiti resno razpravo o tem,...
Razprava se zato ne more omejiti samo na vprašanje, kaj je bilo objavljeno. Enako pomembno je vprašanje, kaj ni bilo objavljeno, kdo je o tem odločal in kako so bile takšne odločitve utemeljene.
Novinar Jure Trampuš v današnji Mladini poroča o šokantni zgodbi: na časopisu Delo je prišlo do izvršene cenzure že natisnjenega avtorskega članka njihovega novinarja dr. Janeza Markeša, torej v zelo neposredni in otipljivi obliki.
Kdo je bil cenzuriran?
Avtorstvo in uredniški poseg
13. marca letos bi moral v Delovi Sobotni prilogi iziti Markešev prispevek z naslovom »Vsa trobila porajajoče...
Primer dr. Janeza Markeša je pomemben tudi zato, ker se nanaša na avtorskega novinarja in na članek, ki je bil po opisu že natisnjen.
Takšen poseg ima drugačno težo kot običajna uredniška odločitev pred objavo, saj se zgodi v fazi, ko je vsebina že pripravljena za javnost in naj bi bila vključena v končno podobo časopisa.
Vprašanje cenzure se zato pojavi v zelo neposredni in otipljivi obliki.
Uredniška merila in medijska servilnost
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.
Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu.
In očitno njihovi uredniški.
Najbolj intrigantno je bilo kajpak...
Prav v takšnem okolju postane vprašanje uredniških meril še posebej pomembno. Medij namreč ne oblikuje javne razprave samo z objavljenimi vsebinami, ampak tudi z njihovo razporeditvijo, poudarki in izločitvami.
Ko se ob tem pojavi še primer odstranjenega že natisnjenega članka, je vprašanje medijske servilnosti povezano tudi z vprašanjem, komu in čemu se uredniška politika prilagaja.
Vprašanja, ki jih odpira primer
- Kako nastajajo vsebine v osrednjih medijih?
- Kakšno vlogo imajo pri tem uredniške odločitve?
- Kako se v javnem prostoru obravnavajo posamezniki z izrazitim družbenim vplivom?
- Kdo je bil cenzuriran?
- Kdo je odločil o odstranitvi že natisnjenega avtorskega članka?
- Kako so bile takšne odločitve utemeljene?
- Ali se pri izboru tem in sogovornikov prepletajo osebne, intelektualne ali institucionalne bližine?
Najbolj intrigantno je bilo kajpak...
Medijska agenda in vidnost posameznih glasov
Pri tem ne gre le za posamezen članek ali intervju, temveč za širši način oblikovanja medijske agende: kdo dobi prostor, kako je predstavljen in kateri prispevki iz njega izginejo.
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Novinar Jure Trampuš v današnji Mladini poroča o šokantni zgodbi: na časopisu Delo je prišlo do izvršene cenzure že natisnjenega avtorskega članka njihovega novinarja dr. Janeza Markeša, torej v zelo neposredni in otipljivi obliki.
Takšna primera je smiselno obravnavati skupaj, saj kažeta različni plati istega uredniškega prostora: na eni strani posebno pozornost namenjeno vplivnim in avtoritativnim osebnostim, na drugi strani pa vprašanje, kaj se zgodi z avtorskim besedilom, ko ga uredništvo odstrani že po natisu.
Vprašanje odgovornosti
Gre za primer, ki bi moral znova sprožiti resno razpravo o tem,...
Razprava o odgovornosti vključuje tako odgovornost do avtorjev kot odgovornost do bralcev.
Avtor ima pravico vedeti, pod kakšnimi pogoji bo njegov prispevek objavljen, bralec pa ima pravico razumeti, zakaj je bila določena vsebina izbrana, druga pa odstranjena.
Če je bil članek že natisnjen, je vprašanje postopka še bolj neposredno: odločitev ni vplivala samo na pripravo številke, temveč na vsebino, ki je bila po opisu že namenjena javnosti.
Kdo je bil cenzuriran?
To vprašanje ostaja osrednje, ker odpira tudi širše vprašanje, kdo lahko v mediju govori, kdo je slišan in kdo izgubi prostor tik pred objavo.
Razmerje med vsebino in načinom objave
Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti.
Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost.
Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.
Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu.
In očitno njihovi uredniški.
Najbolj intrigantno je bilo kajpak...
Pri presoji medijskega dela zato ni dovolj upoštevati samo posameznih izjav ali naslovov. Pomemben je tudi način, kako je vsebina umeščena, katera imena se ponavljajo in kateri glasovi so iz javne obravnave izključeni.
Primer dr. Janeza Markeša ta problem dopolni z drugačne strani: vprašanje ni več samo, kdo je dobil prostor, temveč tudi, komu je bil prostor odvzet.
tags: #sobotna #priloga #dela #kje #ustvarjajo