Avstrijski arhitekt Adolf Loos: pionir modernizma, kritik ornamenta in arhitekt funkcionalnosti

Avstrijski arhitekt Adolf Loos (1870-1933) je s svojim delom in osebnostjo razburjal duhove svojega časa. V dobi prevladujočega poznega historicizma in Jugendstila, s katerim so Dunaj zavzeli secesionisti, je leta 1898 ob razstavi dosežkov obrti in industrije v dunajskem Pratru s serijo člankov za Neue Freie Presse spregovoril o prikazanih izdelkih in odprl paleto kulturnih vprašanj.

Domiselni slog in drzna kritika avstrijskih razmer sta iz mladeniča čez noč naredila glasnika generacije, ki je hotela obračunati z devetnajstim stoletjem. Bil je najslavnejši arhitekt prve polovice 20. stoletja, pomemben evropski predstavnik funkcionalistične arhitekture in eden od pionirjev t. i. mednarodnega arhitekturnega sloga in s tem modernega projektiranja.

Življenje in izobraževanje

Loos se je rodil leta 1870 v Brnu in umrl leta 1933 blizu Dunaja. V letih 1890-1893 je študiral v Dresdnu in v letih 1893-1897 v ZDA. Od leta 1906 je vodil svoj projektivni biro na Dunaju.

Njegovo bivanje v Združenih državah je pomembno vplivalo na njegovo razumevanje sodobne arhitekture in kulture. Po vrnitvi iz Amerike se je navdušil nad novo funkcionalno arhitekturo in splošno moderno kulturo.

Loos je idejni pokretač novega časa. Bil je globok mislec in reformator arhitekture, odličen esejist ter sarkastičen pisatelj. Prav gotovo je Adolf Loos še danes najboljši predstavnik težavne dvojne vloge arhitekta-pisca: ne le zaradi prodornosti in vplivnosti svojih idej, temveč tudi zaradi izredno izbrušenega in polemičnega sloga.

Arhitektura brez odvečnega ornamenta

Loos je zavrnil lažno v arhitekturi in nefunkcionalno ter z fasade odstranil ornament. Odpovedal se je ornamentalni estetiki secesije in ameriškemu neoklasicizmu ter načrtoval enostavne, funkcionalne zgradbe s čistimi linijami in preprostimi odprtinami, brez okraskov in zgodovinskih poudarkov.

Njegovo nezadovoljstvo nad srenjo dunajskih arhitektov je bilo povezano predvsem z odporom do dekorativnosti, ki je po njegovem mnenju pogosto zakrivala resnično funkcijo stavbe. Kot se za protofunkcionalista spodobi, tudi v pisanju oblika sledi funkciji.

Načelo različne višine prostorij glede na njihovo dejansko uporabo je Loos uporabil tudi pri projektu za hotel Esplanade, tako da brivnica ne bi imela enake višine prostora kot vhodni hol.

Njegovo razumevanje arhitekture ni pomenilo zgolj odstranjevanja okrasja, temveč tudi natančno prilagajanje prostora njegovemu namenu. Prostori naj bi bili oblikovani glede na človekovo gibanje, uporabo, udobje in značaj.

Esej »Ornament in zločin«

»Ornament in zločin« je Loosov najslavnejši esej. Nastal je leta 1908, ko je Loos predaval v Berlinu, prvič pa je bil objavljen v francoščini in šele kasneje preveden v nemščino.

Ob njem prinaša knjiga še druga značilna razmišljanja in zapise, v katerih se je zagovornik avstrijskega modernizma lotil bivalnega okolja in kulture, od urbanistične politike dunajskega mestnega sveta do klobukov in robčkov v prsnih žepih. Pri tem je bil ne le luciden in brezobziren, ampak tudi duhovit.

Loos v »Das Andere« pravzaprav ne piše veliko o arhitekturi; bolj ga zanimajo splošna kultura, notranja oprema in kultura bivanja. Za malo se mu ne zdi niti natančno opisovanje, kako je treba jesti in soliti jedi, kako se oblačiti ter na kateri strani spremljati damo na ulici, s praktičnimi primeri ob vseh možnih spremenljivkah.

Njegov cilj je bil pokazati, kako biti sodoben in spodoben človek, kot je ta dva pojma razumel Loos. Ker ima časopis izrazito poučen namen, je bila njegov sestavni del tudi rubrika s pismi in odgovori nanje; mišljena je bila nedvomno kot izobraževalni, obenem pa tudi polemični stik pisca z bralci.

Časopis »Das Andere«

Po vrsti člankov v najpomembnejšem liberalnem dunajskem časopisu Neue Freie Presse sta leta 1903 izšli dve številki Loosovega lastnega časopisa, ki pa sta bili tudi zadnji; končni neuspeh publikacije je kvečjemu dokaz njene izrednosti.

Časopis »Das Andere« je Loos urejal po svoji vrnitvi iz Amerike, zanj pa je tudi skoraj izključno sam pisal. Njegova funkcija je bila razburkanje larpurlartističnega secesijskega dunajskega vsakdana in avstrijske lagodnosti obenem.

Vojna obema je v podnaslovu časopisa - »List za uvedbo zahodnjaške kulture v Avstrijo« - jasno napovedana. Loos je želel v avstrijski prostor vnesti zahodnjaško kulturo, sodobnejše razumevanje vsakdanjega življenja in odpor do navidezne reprezentativnosti.

Loos in dunajski kulturni krog

Loosov krog prijateljev je bil zelo ozek. Sestavljali so ga pesnik Peter Altenberg, pisatelj Karl Kraus in skladatelj Arnold Schönberg.

Srečevali so se in vodili razprave v dunajskih kavarnah Cafe Griensteidl in Cafe Central. Dunajska kavarna je bila na prelomu stoletja prava kulturna institucija.

Mladi arhitekti so bili fascinirani nad Loosovo pojavo. Njegov vpliv ni izviral samo iz projektov, temveč tudi iz javnega nastopanja, polemičnega sloga, družabnih povezav in sposobnosti, da je arhitekturo predstavil kot del širše kulturne razprave.

Najpomembnejše stavbe in projekti

Looshaus na Michaelerplatzu

V letih po prelomu stoletja je Loos na Dunaju podpisal vrsto slavnih objektov - zgradbo Goldman & Salatsch na Michaelerplatzu, znano kot Looshaus, lokala Cafe Museum in American bar.

Looshaus, ki je umeščena na Michaelerplatz na Dunaju, velja za eno njegovih najbolj prepoznavnih del. Stavba je postala znamenita zaradi preprostega pročelja in izrazitega kontrasta z zgodovinsko arhitekturo neposredne okolice.

Njena zasnova je pokazala, kako daleč je mogoče odstopiti od pričakovane dekorativnosti mestnih palač. Čiste linije, preproste odprtine in odsotnost odvečnega okrasja so stavbo spremenili v manifest nove arhitekture.

Cafe Museum in American bar

Med njegovimi dunajskimi projekti sta tudi lokala Cafe Museum in American bar. Tudi pri teh delih se kaže Loosovo prizadevanje, da bi notranjost podredil funkciji, uporabi in razmerjem med obiskovalci, pohištvom ter arhitekturnim prostorom.

Haus Tristan Tzara

V Parizu je za slavnega dadaista delal Haus Tristan Tzara in več vil. Projekt je nastal za Tristana Tzaro, eno osrednjih osebnosti dadaizma, kar potrjuje Loosovo povezanost z avantgardnimi umetniškimi in literarnimi krogi.

Villa Karma

Njegova Villa Karma je v Clarensu bei Montreux v Švici. Vila je povezana z Loosovim raziskovanjem razmerja med zunanjostjo stavbe, notranjo organizacijo in načinom bivanja.

Haus Moller

Znana Haus Moller se nahaja v Pragi. V Pragi so začeli graditi hišo po načrtih slovitega avstrijskega arhitekta Adolfa Loosa iz leta 1932.

Modernist in legendarni avstrijski arhitekt je načrt za omenjeno hišo, ki velja za zadnjo v njegovem arhitekturnem opusu, izdelal leta 1932. Hišo je izvorno neki industrialec nameraval zgraditi kot darilo svoji hčerki za 18. rojstni dan, a se to ni zgodilo.

Po besedah direktorja češkega Nacionalnega tehniškega muzeja Karla Ksandra je to odličen primer energetsko učinkovite hiše. V prihodnosti nameravajo stavbo uporabljati za razstave.

Projekt za hotel Esplanade v Zagrebu

Adolf Loos je izdelal nikoli uresničeni projekt za hotel Esplanade. Ni veliko manjkalo, da bi bil hotel Esplanade, velika secesijska lepotica v središču Zagreba, precej nižji, s samo tremi nadstropji in ravno streho.

Namesto fasade, okrašene kot torta, bi lahko imel čiste zidove brez ornamentov, brez okrasnih vaz in nakita, lep v svoji hladnosti in kontrastu do vsega, kar ga obdaja.

Lahko bi bil monumentalni objekt z neoklasicističnim pročeljem in podpisom Adolfa Loosa, slavnega avstrijskega arhitekta in enega največjih imen svetovne arhitekture 20. stoletja.

Loos je leta 1922 izdelal natečajni projekt za hotel Esplanade. Skice njegovega natečajnega dela hrani Albertina, ki je omogočila vpogled v Loosovo zapuščino.

Loosovi stiki z Zagrebom

Adolf Loos je v obdobju po prvi svetovni vojni znal obiskati Zagreb in Opatijo. V Zagreb je prihajal predvsem zato, da bi obiskal prijatelja Viktorja Kovačića in Huga Ehrlicha.

Loosovi odnosi z Zagrebom so se začeli okoli leta 1912, ko se je na poti z obale ustavil v Zagrebu, da bi obiskal Kovačića in Ehrlicha. Po vojni je pogosteje prihajal v Zagreb, skupaj s svojo tretjo ženo Elsie Altmann, ki je tam prirejala plese.

Njeni plesi so se pogosto končali s škandalom zaradi njenega svobodnega vedenja, tako pa je bilo tudi v Zagrebu. Loosovi hrvaški prijatelji, sodelavci in učenci so bili tudi Bela Auer, Viktor Kovačić, Zlatko Neumann, Vladimir Potočnjak in Ernest Weismann.

Viktor Kovačić kot pomembna povezava

Ključno vlogo je imel arhitekt Viktor Kovačić, ki je z Loosom prijateljeval več let. Loos ga je opazil že leta 1898.

Loosovo prijateljstvo s Kovačićem pojasnjuje pomemben del njegove povezanosti z zagrebškim arhitekturnim okoljem. Zagreb je bil zanj prostor obiskov, prijateljstev, razprav in arhitekturnih stikov, čeprav hotel Esplanade na koncu ni bil izveden po njegovem projektu.

Adolf Loos in slovenski prostor

Naslov članka nekoliko zavaja; kolikor mi je znano, na dan niso prišla nikakršna nova odkritja o morebitnih arhitekturnih projektih Adolfa Loosa v slovenski prestolnici.

Na splošno je imel Loos z našim prostorom le malo stikov, vsekakor precej manj kot s takratnim avstrijskim, češkim in celo hrvaškim okoljem. V Zagrebu se je večkrat zadrževal, bil pa je tudi dober prijatelj z Viktorjem Kovačićem in drugimi zagrebškimi arhitekti obdobja med obema vojnama.

Kljub temu ga na slovensko situacijo vežeta vsaj dve bežni, a zato toliko bolj zanimivi opombi. Prva je bolje poznana, saj se tiče Jožeta Plečnika in njegove dekoracije dunajske dvorane v Plečnikovem zgodnjem secesijskem obdobju, o kateri se je Loos zelo pohvalno izrazil.

Glede na to, kako izredno zagrizen in žolčen nasprotnik secesijskih arhitektov je ta protofunkcionalist navadno bil, o čemer nazorno pričajo njegove uničujoče kritike Moserja, Van de Veldeja in Olbricha, je pohvalni zapis o Plečniku še bolj zanimiv, kot se zdi na prvi pogled.

Loosova pohvala Jožetu Plečniku

Loosovo nezadovoljstvo nad dunajskimi arhitekti je našlo lepo besedo le za redke izjeme; med njimi je bil prihajajoči arhitekt Jože Plečnik.

»Arhitekt Plečnik, ki mu je dunajsko obrtno združenje dalo priložnost, da pokaže svoje izjemno znanje, in si s tem zaslužilo priznanje vseh moderno mislečih, pa se je svoje naloge lotil na skorajda neobičajen način.«

Predstavitev Loosovih zapisov v Plečnikovi hiši je imela zato poseben podton. Loosova pohvala Plečniku je bila zanimiva prav zaradi njegovega ostrega nasprotovanja številnim secesijskim arhitektom.

»Das Andere« in Ljubljana

V časopisu »Das Andere« najdemo tudi kratko notico, povezano z Ljubljano. Loos je zapisal odgovor Heinrichu Wettachu, dunajskemu slikarju, ki je do konca prve svetovne vojne deloval v Ljubljani.

»Vašo epistolo sem bral z vedno večjim veseljem, ki se ni zmanjšalo niti, ko ste mi zagrozili, da mi bo »sijajni« Ostdeutsche Rundschau gotovo pokazal zobe. Toda ko sem prebral podpis: Heinrich Wettach, akad. slikar, Ljubljana (v lastni vili), me je smeh minil. Torej tega ni pisal navaden človek, temveč nekdo, ki živi v lastni vili. Izprašal sem si vest.«

Teh nekaj vrstic je zabavnih, obenem pa kljub svoji jedrnatosti dovolj povednih. Na žalost ne izvemo, kakšno pismo je slikar Wettach poslal na uredništvo »Das Andere«, glede na ton pa je jasno, da ni spadal v kategorijo bralstva, ki bi od Loosa želeli nasvet ali vodstvo po svetu umetnosti in arhitekture.

Heinrich Wettach in njegova vila

Heinrich Wettach, na Dunaju rojeni in do konca prve svetovne vojne v Ljubljani delujoči slikar, je tipičen primer akademskega slikarja spodobnih, a povsem povprečnih umetniških sposobnosti, ki so jih evropske akademije lepih umetnosti in zasebne slikarske šole v drugi polovici devetnajstega stoletja proizvajale kot po tekočem traku.

Že bežen pregled njegovega opusa pokaže, da je bil v času preloma stoletja ne le za Loosa, temveč tudi za secesijske umetnike zastarel in preživet tip slikarja, katerega glavna naročila so bili reprezentativni portreti nemškega dela ljubljanskega meščanstva in industrialcev v slogu akademskega realizma.

Da mu je nacionalna usmerjenost tudi sicer ne le pomembna, ampak kar določujoča lastnost, priča tudi njegovo samooklicanje za »nemškega nacionalca«.

Wettach se je poleg slikarstva in poučevanja slikanja ukvarjal tudi z glasbo. Kot član Filharmonične družbe, ki se je do konca stoletja prelevila v popolnoma nemško kulturno ustanovo, je na koncertih godalnega komornega orkestra sodeloval kot violinist in pianist.

Od leta 1908 naprej sta bili v Ljubljani dve filharmoniji, nemška in slovenska. Njegovemu članstvu v Filharmonični družbi se imamo verjetno zahvaliti za še edino javno razstavljeno Wettachovo umetniško delo v Ljubljani - cikel štirih glasbenih muz oziroma alegorij štirih simfoničnih stavkov, odvisno od vira, v glavni dvorani današnje Slovenske filharmonije.

Zaradi umestitve novih orgel ob zadnji prenovi so slike, ki so bile nekdaj skupaj v nizu, nekoliko razmaknili, sicer pa so na istem mestu že od odprtja filharmonične zgradbe.

Provincialni akademski slikar-portretist, salonski glasbenik in nacionalist, živeč v »lastni vili«, je bil meščanska figura srednjeevropskega devetnajstega stoletja, ki je za Loosa gotovo predstavljala vse tisto, kar v tedanji Avstriji ni bilo ne zahodnjaško ne sodobno.

Wettachova vila je verjetno največja ljubljanska ohranjena vila s konca 19. stoletja. Če slikarjeva umetnost opazovalca pusti hladnega, ga velikost in ambicioznost zasnove vile, ki nakazuje poslovno uspešnost njenega graditelja, prav gotovo ne pustita ravnodušnega.

Objekt je zgrajen v slogu nemške renesanse. Stavba je s stolpiči, izzidki in balkoni izrazito slikovito, da ne rečem slikarsko razgibana, poleg tega pa njene fasade krasijo risbe v tehniki sgrafitto ter celo avstro-ogrski državni simboli.

Gre za kakovostno historicistično delo arhitekta Alfreda Bayerja. Verjetno je imel tudi akademski slikar vlogo pri snovanju, njegove pa so brez dvoma tudi risbe na fasadi.

Loosova kritika meščanske vile

Wettachova vila je tudi tista vrsta vile, ki bi lahko služila za ilustracijo Loosovih besed o sodobni meščanski vili ob jezeru v sestavku »Arhitektura«:

»Kaj pa je tam! Neka neubranost v tem miru. Kot nepotreben hrup. […] Vila. Stvaritev dobrega ali slabega arhitekta? Tega ne vem.«

Loos zelo verjetno nikoli ni videl »lastne vile«, iz lastnika katere se je tako posrečeno ponorčeval.

Tudi Heinrichu Wettachu ni bilo dano, da bi v vili dočakal svoja stara leta. Leta 1918 se je s sesutjem Avstro-Ogrske monarhije njegov nacionalni zastavek in zastavek mnogih ljubljanskih Nemcev sesul v nič.

Takrat je zapustil Ljubljano in zadnjih deset let svojega življenja preživel na avstrijskem Koroškem. Vsaj v nečem sta si bila oba podobna, večna outsiderja v lastnem okolju.

V nekdanjo Wettachovo vilo se je po obsežni prenovi leta 1999 vselilo ameriško veleposlaništvo. Od takrat je stavba tudi obvezni postanek skoraj vseh protestnih gibanj v slovenski prestolnici.

Loos kot arhitekt in pisec

Adolf Loos je združeval arhitekturno prakso, kulturno kritiko in vsakdanjo filozofijo. Njegovi zapisi niso obravnavali le stavb, fasad in urbanizma, temveč tudi notranjo opremo, oblačenje, prehranjevanje, vedenje in družbene navade.

Njegov slog je bil luciden, brezobziren in duhovit. O arhitekturi je pisal tako, da jo je povezoval z vprašanji sodobnega življenja. Zanj arhitektura ni bila izolirano umetniško področje, temveč del širše kulture.

Njegova besedila so zato presegala ozke meje arhitekturne teorije. Obravnavala so način, kako ljudje živijo, uporabljajo prostore, opremljajo domove in se vključujejo v javno okolje.

V sodobnosti mu lahko za mlačnega naslednika pogojno služi le Koolhaas. Loos ostaja izjemen primer arhitekta, katerega vpliv izhaja tako iz izvedenih stavb kot iz idej, zapisanih v ostrih in polemičnih esejih.

Vpliv na moderno arhitekturo

Loosa velja za pomembnega pionirja modernizma v arhitekturi. Njegovo delo je prispevalo k uveljavitvi funkcionalističnega pristopa in k širjenju prepričanja, da mora oblika izhajati iz namena, konstrukcije in načina uporabe.

Bil je pomemben evropski predstavnik funkcionalistične arhitekture in eden od pionirjev mednarodnega arhitekturnega sloga. Njegovo delo je napovedovalo razvoj arhitekture, ki se je oddaljila od zgodovinskih slogov, dekorativnih fasad in simbolnega kopičenja ornamenta.

Loosa se šteje za predhodnika Le Corbusierja. Njegove stavbe in zapisi so utrdili predstavo, da je lahko arhitektura sodobna tudi brez dekorativne razkošnosti, če je jasna, uporabna in prilagojena resničnim potrebam.

Loosova arhitektura je preprosta na prvi pogled, vendar njena preprostost ni naključna. Za čistimi linijami, preprostimi odprtinami in neokrašenimi površinami je premišljena organizacija prostora, ki izhaja iz dejanske funkcije posameznih delov stavbe.

Loos, Plečnik in širši srednjeevropski prostor

Čeprav je imel Loos s slovenskim prostorom malo neposrednih stikov, je bila njegova pohvala Plečniku pomembna. Pokazala je, da je bil sposoben prepoznati izjemno kakovost tudi pri arhitektu, ki je izhajal iz secesijskega okolja.

Loosovi stiki z Zagrebom, prijateljstvo z Viktorjem Kovačićem, povezave s Plečnikom in njegova kritika dunajske kulture kažejo, da njegovo delovanje ni bilo omejeno na eno mesto ali eno državo.

Njegov arhitekturni in pisateljski vpliv je segal čez meje tedanje Avstrije, v širši srednjeevropski prostor, kjer so se oblikovale ideje o modernem mestu, sodobnem bivanju in funkcionalni arhitekturi.

V četrtek, 5. oktobra, ob 12. uri je v Plečnikovi hiši potekala predstavitev izbranih zapisov avstrijskega arhitekta Adolfa Loosa z dr. Petrom Krečičem, prevajalko Uršulo Rebek in urednikom Zdravkom Dušo.

tags: #avstrijski #arhitekt #adolf #loso