Ali je človek kdaj jedel človeško meso?

Sprehod čez katerega od slovenskih trgovskih centrov je dober pokazatelj izobilja, ki je na voljo sodobnemu človeku. Raziskava izpred sedmih let je razkrila, da lahko povprečni kupec izbira med kar 47.000 artikli. Človeško meso, seveda, ni eden izmed njih, četudi se je v preteklosti občasno znašlo na jedilnikih.

Kanibalizem oziroma ljudožerstvo je ena najbolj občutljivih in spornih tem v zgodovini človeštva. Povezan je z lakoto, obleganji, brodolomi, vojnami, obredi, verovanji, kriminalom in vprašanji kulturnega relativizma.

Kaj pomeni kanibalizem?

Najprej nekaj teorije: izraz kanibalizem izvira iz imena karibskega plemena Caniba, ki ga je odkril Krištof Kolumb in naj bi se prehranjevalo s človeškim mesom. Omenjena beseda pa ima tudi širši pomen. Pomeni lahko prehranjevanje živali s primerki iste vrste.

Strokovno razčlenjeno in preučevano

Strokovnjaki so naredili več delitev: tako morilsko ljudožerstvo pomeni ubijanje ljudi za hrano, nekroljudožerstvo pa hranjenje z mesom človeškega trupla. Endoljudožerstvo pomeni prehranjevanje s predstavniki svojega plemena ali skupnosti, eksoljudožerstvo pa z drugimi plemeni.

Medtem ko ljudožerstvo pomeni hranjenje z lastno vrsto, pa vampirstvo pomeni pitje človeške krvi. Na zadnje je tu še ena delitev: sociološko ljudožerstvo označuje to prakso v družbah, v katerih je ljudožerstvo splošno sprejeto, patološko ljudožerstvo pa predstavlja nasprotno.

Najstarejši sledovi človeškega mesa na jedilniku

Ljudožerstvo naj bi poznali že neandertalci, sodeč po kosteh, ki so jih našli na paleolitskih najdiščih. Homo antecessor, zadnji skupni prednik sodobnik ljudi in neandertalcev, se je pogosto posluževal kanibalizma, čeprav mu je bila na voljo tudi druga hrana.

Pozneje, ko so drug ob drugem zaživeli ljudje in neandertalci, ni bilo nič drugače. Kadar niso našli hrane, so neandertalci postali kanibali, je pokazala raziskava iz leta 2006.

Zapisi že iz pradavnine

Omenjeno je tudi v Bibliji, ko sta med obleganjem Samarije dve ženski sklenili dogovor, da bosta pojedli svoje otroke. Ker reka Nil osem let ni poplavila in so Egipčani trpeli hudo lakoto, viri pravijo, da se je tudi med njimi pojavilo ljudožerstvo.

Arheologi so našli dokaze, da se je kanibalizem v železni dobi pojavil tudi v Gloucestershiru v Veliki Britaniji, v nemški jami Hönne pa so odkrili 1.891 dokazov kanibalizma.

Kanibalizem zaradi lakote in obleganj

Pojav oblegovalnih naprav pred več kot 5.000 let je sprožil oboroževalno dirko med napadalci, ki so iskali vedno bolj učinkovito orožje, in branilci, ki so gradili višje in močnejše obrambne stavbe, da bi odbili napade. Med kladivom in nakovalom pa so morali včasih tudi po več let obstati ljudje.

Tako so se leta 70, ko so Rimljani oblegali Jeruzalem, prebivalci mesta zatekli h kanibalizmu, da so preživeli.

V srednjem veku so množični pojavi ljudožerstva povezani z izrednimi razmerami, kot so poplave, kuga ali vojne, ki so vodile v pomanjkanje hrane. O primerih ljudožerstva so tako poročali med prvo križarsko vojno in veliko evropsko lakoto v 14. stoletju.

Lakota v 20ih in 30ih letih prejšnjega stoletja je v Sovjetski zvezi terjala milijone življenj, preživeli pa so bili prisiljeni uživati človeško meso. O primerih kanibalizma zaradi hude lakote, imenovane holodomor, poročajo iz Ukrajine v 30. letih 20. stoletja.

Lakota je med leti 1958 in 1961 prizadela tudi Kitajsko in Severno Korejo v 90ih letih prejšnjega stoletja. Hranjenje s človeškim mesom se je pojavljalo tudi na Kitajskem (med velikim skokom naprej in kulturno revolucijo), ko sta kitajske kmete prizadeli huda suša in lakota.

Kanibalizem kot del obredov in verovanj

Odkrivanje Novega sveta je neizbežno prineslo trke različnih kultur. Tako so se raziskovalci zgražali nad kanibalizmom staroselcev, ki so človeško meso uživali v prepričanju, da na ta način krepijo svoje pleme oziroma ponižujejo sovražnika.

Evropa pa ga je izrabljala tudi kot način demoniziranja drugih kultur - srednjeveška krščanska kultura je tako večkrat pisala o »Judu, ki mu je teknila kri krščanskih dojenčkov«.

Evropejci, ki so osvajali novi svet, so poročila o ljudožerskih ljudstvih izrabljali za prikazovanje teh ljudstev kot strašljivih, zlobnih, divjaških, hkrati pa tudi kot izgovor za njihovo nasilno podjarmljenje.

Kljub temu pa so Evropejci tudi sami prakticirali obliko kanibalizma, ko so uporabljali zdravila iz človeške krvi in drugih delov telesa. Okoli 12. stoletja pa je vključevanje človeških ostankov v zdravila postalo stalna praksa. Kosti, kri ali maščoba naj bi zdravili tudi tako običajne tegobe, kot je glavobol. Početje so postopoma opustili do druge polovice 18.

Azteki in vprašanje prehranskih motivov

O primerih ljudožerstva poročajo tudi z drugega konca sveta, iz Latinske in Južne Amerike, a ni znano, kako razširjena je bila ta praksa.

Antropolog Marvin Harris je trdil, da je bilo pri Aztekih meso žrtev oziroma poražencev dojemano kot nagrada in prestiž, saj jim je v vsakodnevni prehrani primanjkovalo beljakovin, a njegova teza nima veliko podpornikov.

Evropejci so o ljudožerskih ljudstvih poročali tudi z Jukatana, Kolumbije in Brazilije. Zapisali so: »Kadar koli lahko, jedo človeško meso. Če ženska splavi, zarodek nemudoma pogoltne.«

Maori, Fidži in otoška ljudstva

Več dokazov obstaja tudi o ljudožerskih Maorih, domorodnem ljudstvu z Nove Zelandije. Ko je leta 1809 potonila ladja Boyd, so 66 potnikov Maori ubili in nato pojedli.

Kanibalizem je bil do neke mere sprejet tudi na nekaterih drugih tihomorskih otokih, kot so polinezijski otoki Marquesas, v nekaterih delih Melanezije pa se je ljudožerstvo pojavljajo še v zgodnjem 20. stoletju, in sicer kot maščevanje, žalitev sovražnika ali vsrkanje mrtvečevih kvalitet.

Otočje Fidži je bilo nekoč poznano pod imenom Kanibalski otoki.

Razlike pa naj ne bi obstajale le v obliki priprave, temveč tudi v izbiri kosa mesa. Zahodnoafriški kanibali, o katerih je pisal Seabrook, naj bi imeli najraje ledveni predel, križ, rebra in dlani, kjer naj bi bilo meso še posebej mehko, kanibali z otoka Fidži pa srce, stegna in nadlakti.

Kanibalizem kot zadnja možnost za preživetje

Domorodci v Novem svetu niso bili edini, ki so jedli ljudi. Zgodilo se je tudi, da prišlekom ni preostalo drugega kot kanibalizem, če so hoteli preživeti.

Ljudožerstvo kot zadnja možnost za preživetje se je pojavilo tudi v primerih nesreč ali brodolomov različnih raziskovalcev, primer je potop francoske ladje Medusa leta 1816 ali stiska skupine raziskovalcev Donner party v današnjih ZDA.

Jamestown in zima 1609-1610

Kot prva trajna angleška naselbina v Novem svetu je Jamestown odprla vrata celine Angležem. Ustanovljena leta 1607 je kolonija prestala ostro zimo med letoma 1609 in 1610, ko so podlegle tri četrtine kolonistov.

Arheološki dokazi kažejo, da so prebivalci v obupu jedli truplo 14-letnice, katero so arheologi poimenovali Jane.

Donnerjeva odprava

Še preden je odkritje zlata leta 1849 na zahod Severne Amerike pognalo val iskalcev sreče, so ameriški pionirji tja potovali v iskanju boljšega življenja - upoštevajo stotine kilometrov gora in puščav vsekakor izreden podvig.

Od vseh, ki so se odpravili tja, je umrl vsak deseti, pot čez Oregon pa je postala znana kot najdaljše pokopališče. A boljšega svarila kot zgodba o Donnerjevi odpravi gotovo ni bilo.

Skupine ljudi so na novi poti v Kalifornijo zimo med letoma 1846-1847 preživele zasnežene v gorovju Sierra v Nevadi. Številni so zmrznili in stradali do smrti, drugi pa so jedli. Jedli človeško meso.

Preživeli v Andih

Najbolj znana zgodba o ljudožerstvu, ki je postala tudi knjižna in filmska uspešnica, je nedvomno nesreča urugvajskega letala, ki je leta 1972 strmoglavilo v Ande, prevažalo pa je študentsko ragbijsko ekipo in nekatere njihove družinske člane.

Po 72 dneh ujetništva v gorah so začeli jesti človeško meso, preživeli - in navdihnili svetovno znano zgodbo z naslovom Živi.

Preživeli v letalski nesreči, ki se je leta 1970 zgodila v Andih (o njih je posnet tudi film z naslovom Živi) in so bili zaradi pomanjkanja hrane prisiljeni v to, da so uživali meso pokojnih, pa so povedali, da je bilo meso popolnoma brez okusa - morda zato, ker je bilo zmrznjeno.

»Ko sem pojedel prvi kos, ni imel nobenega okusa. Prisiliti sem se mogel, da sem ga pogoltnil brez občutka slabe vesti, a vendar sem ga jedel zato, da sem preživel,« je takrat dejal eden od preživelih Nando Parrado.

Vojne, taborišča in obleganja v 20. stoletju

Ljudožerstvo se je pojavljalo tudi v 20. stoletju.

Običajen politični zapornik, ki je vse dneve trdo garal, v koncentracijskem taborišču skoraj ni imel možnosti za preživetje, zato se je pojavilo veliko primerov kanibalizma: dele mrtvecev so razrezali, skuhali in pojedli.

»Bilo je kot dobra, zrela teletina, morda tudi govedina.«

Stalingrad in Leningrad

Ko so Sovjeti leta 1943 zmagali v bitki za Stalingrad, današnji Volgograd, so zajeli okoli 100.000 nemških vojakov, ki so jih nato poslali v koncentracijska taborišča v Sibirijo.

Zaradi neznosnih razmer in lakote se je kar nekaj ujetnikov zateklo h kanibalizmu, enako pa se je zgodilo tudi med 872-dnevnim obleganjem Leningrada pozimi 1941-1942, potem ko je zmanjkalo ptic, podgan in ljubljenčkov.

Leningrajska policija je celo ustanovila posebno enoto za boj proti ljudožerstvu, o tem pa je v delu Arhipelag gulag pisal tudi Aleksander Solženicin.

Japonski vojaki in vojni ujetniki

Obstajajo tudi zapisi o »sistematičnem kanibalizmu« japonskih vojakov, pogosto ukazanem od nadrejenih, nad vojnimi ujetniki.

Japonski vojaki so februarja leta 1945 na otoku Čičidžima ubili in nato pojedli pet ameriških letalcev, kar je pet Japoncev nato plačalo z življenjem.

Severna Koreja in Kambodža

Zaradi hudega pomanjkanja hrane naj bi se k človeškemu mesu med letoma 1995 in 1997 zatekli tudi posamezni Severni Korejci.

Obstajajo tudi poročila, čeprav brez dokazov, da je bil v Kambodži voditelj Saloth Sar, bolj znan pod imenom Pol Pot, tudi na čelu kanibalskega gibanja.

Kamboški vojaki naj bi tako kot del rituala pojedli sovražnika, predvsem njegova jetra. K temu so se zatekli tudi sestradani ljudje, ki med grozovito vladavino Rdečih Kmerov niso imeli ničesar za pod zob.

Kanibalizem v Afriki

Na severu Indije pa so prebivalci uživali meso mrtvecev, ki so se utopili v reki Ganges, ker so verjeli, da jim bo dalo nesmrtnost in nadnaravno moč.

Ljudožerska skupnost Leopard Society je bila dejavna v zahodni Afriki, v Nigeriji, Sierra Leone, Liberiji in Slonokoščeni obali.

Moški, oblečeni v leopardje kože, so prežali na ljudi, ki so jih nato slekli iz kože, meso pa razdelili med člane. V treh mesecih naj bi »levji možje« zagrešili kar 200 umorov.

Ljudožerstvo se je pojavilo tudi v nedavnih afriških konfliktih, kot so druga vojna v Kongu in državljanske vojne v Liberiji in Sierri Leone.

Združeni narodi so leta 2007 poročali, da gredo spolna grozodejstva nad kongovskimi ženskami »mnogo dlje od posilstev, saj vključujejo spolno suženjstvo, incest in kanibalizem«.

Po opravičevanju kanibalizma je »slovel« tudi nekdanji ugandski diktator Idi Amin.

Po številnih namigih gostov so policisti v enem izmed hotelov v Nigeriji izvedli preiskavo in v kuhinji hotelske restavracije naleteli na šokantno odkritje: poleg kopice orožja so v kuhinji našli tudi dve človeški glavi zaviti v folijo.

Ugotovili so, da naj bi v restavraciji gostom hotela stregli jedi, pripravljene iz človeškega mesa, in to kot specialiteto po precej visokih cenah.

Pred kratkim sem jedel v restavraciji tega hotela in za svoje kosilo precej drago plačal. Niti sanjalo se mi ni, da sem toliko denarja plačal za človeško meso.

Pleme Fore in bolezen kuru

Več kanibalskih plemen še vedno živi na Papui Novi Gvineji. Pleme Fore se je zaradi pomanjkanja beljakovin v Tihem oceanu k tej obliki prehranjevanja zateklo nedavno.

Medtem ko so moški ostali pri fižolu in sladkem krompirju, so ženske in otroci uživali možgane umrlih pripadnikov, dokler se ni med njimi pojavila redka možganska bolezen, ki je zahtevala veliko žrtev, zato so to prakso opustili.

Kako naj bi človeško meso imelo okus?

V 20. letih prejšnjega stoletja se je raziskovanja kanibalizma lotil ameriški avanturist William Buehler Seabrook.

Da bi o tem fenomenu podal čim več informacij, ki bi bile tudi verodostojne, se je odločil odpotovati v Afriko, kjer je nekaj časa živel s kanibalskimi plemeni.

Svoje izkušnje je zapisal v knjigi Jungle Ways, ki je izšla leta 1931, v njej pa je tudi opisal okus človeškega mesa, ki ga je kot član plemena poskusil tudi sam.

Avtor je zapisal, da je človeško meso močno rdeče, ko je surovo, in obdano z rumeno maščobo ter na las podobno govejemu. Ko je bilo kuhano, pa naj bi imelo tudi podoben vonj ter barvo kot goveje.

»Okus je bil skoraj tako dober kot pri teletini in mislim, da nobeden ne bi mogel ločiti človeškega mesa od telečjega ali govejega, če mu tega ne bi povedali.«

Kljub natančnemu opisu pa Seabrooku številni ne verjamejo, saj je pozneje priznal, da mu pleme Guero, s katerim naj bi živel, ni dovolilo, da bi sodeloval pri tradicionalnih obredih.

Je pa dejal, da je v Franciji hranil truplo pokojnega pacienta in si skuhal delček njegovega mesa ter ga poskusil.

Čeprav mu mnogi ne verjamejo, pa strokovnjaki pravijo, da je njegov opis še kako uporaben, saj drugi opisi in komentarji o kanibalizmu prihajajo iz ust kriminalcev, ki imajo običajno katero od psihičnih motenj, njihovi opisi pa so kontradiktorni.

Nemški kanibal Armin Meiwes je namreč trdil, da človeško meso spominja na svinjino, le da je nekoliko bolj grenkega in močnejšega okusa, japonski kanibal Issei Sagawa pa je meso opisal kot mehko in podobno tuni.

Tisti, ki so preizkušali človeško meso, pa še pravijo, da okus mesa variira glede na starost žrtve, zaužit del telesa in postopek priprave.

V članku na Slate.com so o kanibalizmu zapisali: »Kanibali so antropologom povedali, da je človeško meso sladko, grenko, mehko, trdo in mastno. Razlike v okusu so lahko posledica različnih načinov priprave. Številna kanibalska plemena uživajo meso pokojnih, ko je to nekoliko preperelo, nato pa ga večinoma pečejo ali pa pripravljajo v obliki golaža. Dodajo mu pekoče feferone in druge začimbe ter zelenjavo.«

Razlike naj bi bile povezane tudi z izbiro dela telesa. Zahodnoafriški kanibali, o katerih je pisal Seabrook, naj bi imeli najraje ledveni predel, križ, rebra in dlani, kjer naj bi bilo meso še posebej mehko, kanibali z otoka Fidži pa srce, stegna in nadlakti.

Restavracija s človeškim mesom: resničnost ali provokacija?

Neka berlinska restavracija je z oglasi na spletu in v časopisih razjezila javnost, saj je pozvala ljudi, naj ji donirajo svoje organe, da bi jih svojim gostom lahko pripravili kot jed.

Ušesa, prsti, salo, testisi oziroma kateri koli del telesa je dobrodošel, v restavraciji pa je zaposlen tudi kirurg bolj »svobodnih nazorov«.

Vodje restavracije Flime, ki naj bi jo v kratkem odprli, želijo na svojem meniju ponuditi tudi človeško meso, ki naj bi ga pripravili po receptih kanibalskega plemena Waricaca.

Na spletni strani so zapisali, da lahko svoje organe, tisti, ki to seveda želijo, donirajo. Izpolniti morajo ustrezen obrazec, oditi na zdravniški pregled in se odločiti, kateri del telesa bodo donirali. Stroške hospitalizacije seveda pokriva restavracija.

BERLIN - V Berlinu se bo kmalu odprla restavracija, ki že dviguje veliko prahu med prebivalci nemške prestolnice, saj je v javnost pricurljalo, da se bo na meniju pojavilo človeško meso.

Objavili naj bi celo oglas, v katerem prosijo za donacijo telesnih delov. Lokalni politiki niso preveč navdušeni nad zadevo, prepričani so, da gre za neokusno marketinško potezo.

Zgodba se je začela, ko se je po mestu pojavila vrsta reklamnih oglasov, ki vabijo v novo restavracijo. Čeprav je lokacija restavracije še skrivnost, so že pognali spletno stran, na kateri se lahko prijavijo potencialni kandidati.

»Po zdravniškem pregledu se lahko odločite, kateri del telesa želite darovati,« je zapisano na strani restavracije Flimé, ki se posveča brazilski kuhinji.

Restavracija naj bi stregla jedi ljudstva Waricaca, domorodcev iz brazilskega deževnega gozda, zato je stran dostopna tudi v portugalskem jeziku.

Nemci so najprej menili, da gre za »šalo« oziroma dobro promocijo, s katero si želijo pridobiti pozornost, a je menedžer restavracije v pogovoru za nemški časopis Spiegel povedal, da ne gre za noben marketinški podvig ter da so ti oglasi povsem resni.

Berlinčani so zaradi njegovih trditev povsem pretreseni. Poudarili so, da je sama misel, da bodo v njihovem kraju ponujali človeško meso več kot gnusna in zato so na pristojne oblasti naslovili več protestnih pisem.

Podpredsednik konservativnih berlinskih krščanskih demokratov (CDU) Michael Braun je za časopis Bild povedal, da je zaradi restavracije, ki naj bi jo odprli v septembru, dobil kar nekaj protestne elektronske pošte.

»Menim, da gre za šalo. A to je nagnusno, posebej zato, ker je ne tako dolgo nazaj neki kanibal ubil Berlinčana,« je dodal Braun.

Kanibalizem kot kriminal in skrajno nasilje

Kanibalizem velja za enega najbolj okrutnih zločinov na svetu, ki pa v zadnjih časih niti ni tako redek.

Nedavno so mediji namreč poročali o kanibalu Rudyju Eugenu, ki je svojo žrtev, preden je začel gristi njen obraz, slekel, pa tudi o pornografskem zvezdniku Luki Magnottiju, ki je nasilno umoril svojega nekdanjega ljubimca ter ga nato izmaličil in pojedel nekaj njegovega mesa.

To sta pa le zadnja primera kanibalizma, vendar je bilo tovrstnih zločinov pred tem že ogromno.

Velik medijski pomp je leta 2001 sprožilo dejanje Nemca Armina Meiwesa, ki je na medmrežju objavil oglas, da išče »dobro ohranjenega od 18- do 30-letnika, da bi ga ubil in zaužil«.

Javil se je Bernd Jürgen Brandes, ki je doživel točno takšno usodo. Meiwes je bil obsojen za uboj in umor.

V mislih je najverjetneje imel Armina Meiwesa, ki so ga leta 2006 obsodili na dosmrtno ječo, ker je pet let poprej umoril in pojedel someščana, ki se mu je prostovoljno predal.

O posameznih primerih kanibalizma kot oblike najhujšega nasilja in socialne deviantnosti so med drugim poročali tudi iz Srbije, Turčije, Venezuele in ZDA.

Ruska policija je aretirala tri brezdomce, ki jih sumijo, da so pojedli dele 25-letnega moškega, ki so ga prej zaklali, nekatere njegove dele pa so prodali lokalni okrepčevalnici, kjer strežejo kebab.

Sum, da se nekaj dogaja, je pri policiji vzbudila najdba razmesarjenih delov človeškega telesa v bližini avtobusnega postajališča na obrobju ruskega mesta Perm, ki se nahaja okoli 1150 kilometrov vzhodno od Moskve.

Tri brezdomce, ki že imajo policijsko kartoteko, so aretirali, ker naj bi moškega napadli z noži in kladivom, potem pa ga razkosali na dele, je povedala policija.

Zakaj je kanibalizem tako zahtevna tema?

Antropologi se še danes ne morejo dogovoriti in uskladiti, kako razširjeno je (bilo) ljudožerstvo, saj gre za zelo občutljivo temo.

Ljudožerstvo je za antropologe izjemno zahtevna tema, saj se dotika meja kulturnega relativizma in postavlja vprašanje, kaj je zunaj meja sprejemljivega človeškega obnašanja.

Za mnoge je prav prehranjevanje z mesom drugega človeka najhujše izmed dejanj, zato je še bolj vredno obsojanja od drugih hudodelstev, kot so posilstvo, genocid ali pedofilija.

V kulturah, ki ljudožerstva ne obsojajo, ga dojemajo kot vrsto nadvlade ali premoči človeka nad človekom.

tags: #jedel #sem #clovesko #meso