Ko cvetlice niso več priklicale bogov

Temenggung Tarip je zdravilec v plemenu Orang Rimba, kar v prevodu pomeni "gozdni ljudje Sumatre". Nič več se Tarip ne more zanesti, da bodo cvetlice džungle priklicale božanstva na pomoč.

Včasih je slonji bog prišel po razbohotene cvetove in ozdravil boleče zobe, nekdaj je tigrov bog pomagal tistim, katerih duša je zatavala in jim ponovno pokazal pot. A namesto bogov so prišli stroji in delavci, ki so s sekanjem in požiganjem uničili že 32 % gozda in ga nadomestili z nepregledno velikimi plantažami oljnih palm, ki so potrebne za pridelavo palmovega olja.

Ko cvetlice niso več priklicale bogov, je bil čas, da zapustimo gozd.

Zaradi uničevanja narave so cvetlice izgubile svojo čarobno moč, meni Tarip. "Bogovi niso prišli, zoboboli niso prenehali. "Ker nismo zaščitili gozda, gozd ni zaščitil nas", je rekel. V zadnjem desetletju so zaradi sečnje tropskih gozdov za namene industrije in indonezijske politike domorodna plemena zapustila svoje domove, ki so zaradi požigov in smoga postali zadušljiva kletka, ljudi pa so ogrožale tudi zbegane in prestrašene živali, ki so bežale pred požari. V deževnih gozdovih Sumatre je ostalo le še 1.000 Orang Rimba domorodcev.

Moral je izbrati novo vero

Ko je bil 8 let nazaj Tarip primoran zapustiti svoj dom in novega poiskati daleč stran od bujnega pragozda je za pridobitev osebnega dokumenta izbral eno izmed šestih veroizpovedi. Ker se ni mogel opredeliti kot animist, ki časti cvetlice je izbral islam, vodilno vero v Indoneziji. Danes skupaj z ženo živita v betonski hiši, 3 dni hoda oddaljena od divjine, ki je bila njun dom. Le stežka se privajata na vročo in zadušljivo hišo, toda svežina tropskega gozda je le še spomin.

Taripova žena, princesa Orang Rimba plemena si občasno še vedno nadene svoja častna oblačila. Mnogo let se je sporazumevala z gozdnimi duhovi, dokler se nekega dne ni več. "Bogovi so mi vzeli dar," je rekla gospa Sanggul. Življenje je sedaj za Taripa in njegovo ženo zelo drugačno in kot vodja Orang Rimba mestne skupnosti se je peljal z dvigalom in z letalom, ki ga je odpeljalo v Meko. Presenečen nad pusto puščavo Savdske Arabije še bolj spoštuje raznolik deževni gozd. Kljub temu, da ve, da so prav oljne palme odgovorne za uničevanje gozda, ki ga ima tako rad, pa je zavoljo lastnega preživetja moral tudi sam zasaditi oljne palme, ki preprečujejo, da se tropske cvetlice razcvetijo.

Palmovega olja ne moremo dihati

Preživetje človeštva je odvisno od deževnega gozda, ki vsrkava ogljikov dioksid in proizvaja kisik. Deluje kot ogromna spužva, ki zadržuje več kot polovico svetovne deževnice, vodo pa neprestano reciklira in z njo napaja reke ter jezera. Zaradi krčenja deževnega gozda planet pestijo vse večje suše in s tem povezane lakote in bolezni. Poseganje v deževni gozd povzroča tudi erozijo tal, zaradi katere se ob deževju prst spira v rečne struge in povzroča spreminjanje pokrajine ter vasi. Ker se najhitreje nove obdelovalne površine pridobijo s požiganjem, je zrak močno onesnažen s smogom. Tako se namesto kisika iz deževnega gozda vali črn, sajast dim, ki potuje tudi nekaj sto kilometrov daleč.

Brezbrižnost tistih, ki bi morali zaščititi ljudi in naravo

Vlada in multinacionalke pravijo, da je širitev plantaž oljnih palm nujno potrebna za razvoj revnih ruralnih regij Sumatre in Bornea. Industrija palmovega olja resda zagotavlja zaposlitev mnogim ljudem, a za visoko ceno uničevanja okolja in razseljevanja domorodnih plemen, ki so močno povezana z deževnim gozdom. Glavni gojiteljici palmovega olja, Malezija in Indonezija, sta tako posekali, požgali ter izsušili 50 % svojega deževnega gozda in na rob izumrtja potisnili že tako ogrožene rastlinske in živalske vrste.

Vse prevečkrat vlada stopi na stran kapitala in le nemo opazuje, ko korporacije marginaliziranim prebivalcem zasežejo zemljo, jih oropajo domov in jim ponudijo premalo plačano delo na zemlji, ki so jo prej za svoje potrebe obdelovali sami. Domorodni otroci, popraskani od plezanja po trnovih oljnih palmah več ur prenašajo težke sadeže in za to, tako kot njihovi starši, dobijo le borno plačilo. Zvečer se utrujeni od celodnevnega dela v težkih pogojih vračajo v odtujena mesta, v življenje tako drugačno kot so ga poznali nekoč.

Vir: www.nytimes.com